Brezpovedna bomba jezika

Brezpovedna bomba jezika

Recenzija dogodka
1. 3. 2018 - 13.00

V Mali drami si je bilo 19. februarja moč ogledati uprizoritev drame avtorja Milana Jesiha z naslovom Grenki sadeži pravice. Če smo natančnejši, smo videli uprizoritev po motivih Grenkih sadežev pravice, katerih premiera je bila že 27. januarja in jih je v mrežo svoje adaptacije ujel mlad tandem režiserja Jana Krmelja in dramaturginje Katje Markič.

Predstava redči nekoliko klišejsko tezo, da živimo v svetu, kjer prevladujejo podobe, in v prvo vrsto postavlja jezik, besedo, govor, vokal. Ustvarjalci se z jezikom igrajo, ga secirajo, mlatijo, provocirajo, režejo in ga dobesedno na začetku tudi rodijo. V Grenkih sadežih pravice slovenski jezik zares zaživi, zadiha in postane haptičen, vendar ustvarjalci z njim ne jezikajo in na koncu tudi ne povedo veliko.

Režijski okvir, ki zaobjema celotno gmoto besedila in lovi ta bogat vseprelivajoči se val asociacij, je enostaven. Začetek predstave štarta v razredni učilnici, besede pa so položene v usta treh prfoks Činkole, ki učijo slovenski jezik in sprva tipično zafrustrirano branijo svetost materinščine, kaj hitro pa se vse to spremeni v igrico.

Metafore, fraze, primere in pregovori so vzeti dobesedno in se z njimi igra. V uprizoritvi gre za stalno spreminjanje, tako kot je fluiden jezik, tako je fluidno dramsko delo in tako je fluidna tudi predstava po motivih. Čeprav v drami ni vzpostavljene neke kontinuitete dogajanja, še manj dramskega loka ali kakršne koli klasične dramske funkcije, okvir treh učiteljic ostaja v predstavi vseprisoten, vendar ne dušeč. Kdo bi namreč gledal učiteljice, ki padajo in izpadajo iz vloge in nas ves čas opominjajo, da so učiteljice. Prfokse Činkole so potopljene v svet Grenkih sadežev pravice.  

Že v literarni predlogi se dialog odvija le med štirimi tako imenovanimi osebami, ki niso ne liki ne karakterji, in preskakuje iz zdaj takšne situacije v neko drugo. V predstavi se sprva le tri učiteljice, gospodične Činkole, nahajajo v prvi bojni liniji za zaščito jezika, nato pa v ospredje stopi spreminjanje vlog samih igralk. Čeprav liki ves čas ohranjajo podobno razmerje moči, nosijo vse tri igralke, Saša Pavlin Stošić, Eva Jesenovec in Mia Skrbinac, enostavnost prehajanja iz ene situacije v drugo. Z majhnimi spremembami bodisi kostumov, rekvizitov bodisi le s telesne ali govorne igre plavajo iz enega v drug prizor. S tem nanizajo vrsto različnih likov in pred nami razprostrejo portfelj likov in situacij, katerih glavno pravilo je: Jezik je igra, zatorej se igrajmo! Tako kot je Jesihov tekst podnaslovljen kot Interpelacija v enem samem nonšalantnem zamahu, tudi igralke v enem dihu prikažejo svojo igralsko kondicijo, ki vsekakor ni zanemarljiva.

V celotni igri so gospodične Činkole enakovredne, le na trenutke kakšna izstopa s svojo močno prezenco, vendar so ti momenti zamerljivi. K temu tudi ne pripomore, da je predstava kot šahovnica namenjena le preigravanju besede z besedo in je ne zanima šah mat, temveč le potek igre. Preigravajo vidike jezika moški-ženska, stari-mladi pa mitološko nabijanje, žargonsko enostavnost, »mansplaining« in hvalabogu ne s prevelikim poudarkom na raznolikosti slovenskih narečij ali raznovrstnih poceni šal na ta račun, ki smo jih siti že do grla. Pri tem pa predstava ne postane tavtologična. Zahvaljujoč dramaturškim črtam in odlični adaptaciji so hkrati redundantni kot tudi lapidarni, vendar brez kakršnega koli končnega vzkrika.

Konec je vsekakor namenjen performativnosti jezika. Najjasnejši primer je kakršna koli jezikovno obvezujoča zaveza. Svetega duha prejmemo skozi besede, grehe se nam odpusti z župnikovim govorom in življenjskemu partnerju se lahko za večne čase zavežemo samo z usodnim »da«. Čeprav konec namiguje na moč performativnosti besede in haptičnosti jezika, pa ostane na nivoju brezglobinsko zabavnega in komičnega.

Učilnica je tako postala prostor telovadbe oziroma telovadnica jezika, kjer se z njim poigrava na en in stotisočeri način, kjer se jeziku približajo z desne, leve, spodnje in zgornje strani, hkrati pa se ga postavlja na piedestal. Predstava torej s prstom kaže na jezik in njegovo plastičnost. Pozabi pa na pomenskost in s tem tudi izgubi na teži. Ohranja se na vrhu družbenega opazovanja skozi stališče jezika, vendar ne skoči v globino in sama kaj pojezika. Pri tem se lahko vprašamo, če se jezik v gledališču lahko osamosvoji samo do te mere, da se z njim igramo? Ali bo spregovoril?

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mia Škrbinec??

Sklepam, da je govora o Mii SkrbinAc. Dajte preverjat vsaj črkovanje imen, saj ni tak težko.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness