Chassé zadnje šanse?

Recenzija dogodka
25. 5. 2022 - 13.30

Določen podatek bi pričujočo recenzijo plesno-glasbenega doživetja Globina tesnobe lahko kompromitiral. Anjo Robida, idejno in gonilno silo projekta, ki temelji na neločljivi povezavi koreografije in giba z njenim življenjem, poznam od malega. Svet je majhen, Slovenija še manjša, zato se – to vemo vsi – kaj hitro zgodi, da ti neke vrste spremno besedo k takšnemu ali drugačnemu delu spiše vnaprej naklonjeni znanec, če ne že kar bestič. Ali je s tem opozorilom zadoščeno higienskemu minimumu recenzenstva? Nemara je uresničenje slogana »Opraviti s sodbo«, ki sta si ga v kritičnem odnosu do nekega življenja, predvsem pa vseh vej umetnosti, srčno želela tako Artaud kot Deleuze, konec koncev mogoče le kot neprekoračljivi »dis-tanz« plesnega para uničujoče samokritike in brezsramnega piarja? Možnost stopiti enemu ali drugemu na prste ima po moje le mišljenje izmuzljive razdalje med njima ... 

Mojo prijateljsko vez z Anjo je spletel ples; jazz balet; show dance. V dobrih desetih letih smo imeli člani plesne skupine Mojce Horvat možnost doživeti naslednje: na Give It Away od Red Hot Chili Peppers začutiti porodne krče hip hopa, danes ene najpopularnejših plesnih zvrsti med mladimi; na odru Cankarjevega doma v muzikalih sodelovati s prvaki institucionalnih gledališč; žolčne kritike, da so otroci, ki plešejo v kostumih gangsterjev in kurb, kič; bojkotirati poklon pred celovško publiko, ker je bil del te v prvi vrsti tudi deželni glavar Koroške Jörg Haider; na prehodu za pešce sredi Pariza na zeleno čakati skupaj z Woodyjem Allenom in njegovo posvojenko, ki je kasneje postala partnerica; prisostvovati premierni izvedbi skladbe »Dež« Helene Blagne in Demolition Group; izvajati razvedrilni program med številnimi hodi slow food večerij v nekem hotelu v Funchalu na Madeiri, ko je bila ta še nedostopna slovenskim turistom srednjega razreda in je bil tam rojeni Christiano Ronaldo še petnajstletnik; avtobusno turo po Beogradu, nedolgo zatem, ko ga je bombardiral Nato; priprave na plesno tekmovanje v kočevskem naselju Gotenica, do osamosvojitve eni najbolj varovanih vojaških skrivnosti s podzemskim zakloniščem, namenjenim slovenskemu političnemu in državniškemu vrhu, zgrajenim v petdesetih letih prejšnjega stoletja; nafehtati rasta hišnika v newyorškem hotelu, da je šel z nami po tako imenovane forty-ounce pirčke, ker je bila starostna meja za nakup alkohola 21 let, mi pa smo si na vsak način želeli biti kot Singletonovi temnopolti Fantje iz soseščine; utelešanje likov iz Disneyjevih risank; to, da je status umetnika v šoli omogočal enormno število upravičenih ur; zmage na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih – ter pomisleke, koliko so sploh relevantne ... Debelo desetletje plesnega udejstvovanja vsaj zame lepo povzameta naslova takrat aktualnih Ali Enovih plat: Leva scena in Smetana za frende – ali še bolje naslov enega od njegovih komadov: »Who's the real Kekec?«

V slednjem je bilo mogoče med drugim slišati tole: »Vsi, k vas poznam, mn mi jejte hard mamile. Dam vam opozorilo ... Da naute rekl, da ga ni bilo!« Vstopimo v Staro elektrarno. Prvi prizor Globine tesnobe v ritmu urinega tiktakanja osvetljuje člane benda, ki bo Anjo ves čas spremljal v živo. Potem jo zagledamo, kako s sizifovskimi koraki, ki pričajo o brezhibni plesni tehniki, na oder na dolgih verigah privleče svoje metaforično breme. Minimalna scenografija po eni strani spominja na bar, pub, pajzelj – po drugi pa na intimo dnevne sobe. Masivna miza, na katero bo položila vse karte, in dva stola enake barve kot njeni štikli, ki si jih hitro sezuje. Težko je ubesediti Anjino obelodanjanje razdalje med ... strastjo do mojstrenja neke interesne dejavnosti ter lajfom, ki se ti zgodi vmes in prvo mimogrede porine na stranski tir; plesni izraz razlike med zadanimi življenjskimi nalogami in vsemi pastmi začaranega kroga, ki te kar naenkrat ne spusti več ven; ne uboga; pahne čez rob. Tvoje lastno telo postaja ena sama borba. Telo te lomi in lomiš ga ti, skupaj z drugimi. V Anjini koreografiji majave noge teleta, ki se je pred nekaj minutami skotilo, v trenutku postanejo pirueta, odločen korak naprej pa rikverc darkside of the moonwalka. V dobri uri podoživi dneve in noči, ko je bila sužnja skušnjav, ves užas in krvav boj za obstanek, pa naj stane, kar in kolikor hoče!

Od presunljive tresavice do viskija, ki ga objema; miza in bela stola ter uteži na verigah kot soplesalci. Zaljubljenost v zaljubljenost mučenega umetnika, after king in drama queen – vse hkrati! Tako domače kot tuje: Ol' Dirty dancing in trigerji. Gledalec lahko le sluti vzroke Anjine žalosti ... Gotovo se je marsikaj govorilo za tem hrbtom, ki zdaj z odra bode v oči z napenjajočimi se mišicami. Plesni koraki se kar naenkrat znajdejo v gesti, ki namaže ostanke lajne na dlesni; javno izustiti – ali bolje – iztelesiti? Deliti z drugimi? Pogrezanje v zemljo, obenem pa močan stisk boga za jajca. Vključujoča disjunkcija – ki nam vsem dokazuje, da se da! DAR MAR!

»Pelji svojo žalost kdaj na sprehod. Pokaži ji svet. Mogoče si ga zaželi in te zapusti.« To je zaključni tekst Roka Vilčnika, ki z glasom Sabine Kogovšek spremlja prizore, ob katerih si Anja lahko za silo oddahne. Ob finalni zatemnitvi postaja del svoje publike, ki ji je s pogledi pravkar preštela rebra – ta pa bravuroznost vsakega giba in tesnobe, preko katere je gib povezan s spodrsi. Prav iz tega povezovanja je Anja ustvarila svojstven plesni stil, ki nenehno vztraja na meji. Še posebej intenzivna postane po prav nič optimističnem koncu med poklonom – tekom aplavza – ali je ta kazen ali tolažba? Publiko rukne, da Anji ploska za vsak dan posebej; vsak dan znova; da so vse skušnjave in napori seveda že zmeraj tu, da gre za trenutek, ki se deli na tazadnjo smet pod mizo in stoječe ovacije izvrstni plesalki. Pasti poslednjega kozarca. Zajebana je odločitev, da je res zadnjič, to je ta tranzicija, ki te, otroka osemdesetih, še zmeraj biča, »Smack My Bitch Up« – pionirjeva »častna Titova« – okoli njegovega vratu pa rutka Rothkove rdeče.

Glasbeni aranžmaji po motivih Toma Waitsa plus vokal in trobenta: Rudolf Gas; poje še Anja Strajnar, David Kocmur je na kitari, Žiga Šercer na bobnih, Dejan Hudoklin pa na basu. Globina tesnobe v režiji Jerneja Čamplja je krik na pomoč zaradi vsega, kar te tare – arest molka, porušen do tal. Chassé zadnje šanse, ki se mu z vsemi mukami uspe prebiti do odrešitvenega pas de bourréeja. Anja Robida!!!

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.