Želite živeti v Ljubljani, v najlepšem mestu na svetu? Za pičlih osemsto evrov na mesec brez stroškov je to že mogoče. Naše prikupno kletno stanovanjce se nahaja na samem robu Ljubljane. Ta luksuzna nepremičnina je resnično edinstvena, saj združuje favno s floro; plemenita plesen, ki se razrašča po stenah, ustvari prijetno atmosfero tropskega gozda, saj vlaga pozimi naraste tudi do devetdeset odstotkov. Ob občasnih mišjih obiskih pa boste hitro pozabili, da hišni ljubljenčki žal niso dovoljeni. 

Pa kje mi živimo!? bi se zagotovo vprašale, če bi tak oglas zasledile na nepremičnine.net, ali pač. Problematika stanovanjske krize je postala tako pereča, da je začela trkati že na gledališke duri. Obravnavala jo je predstava Kje mi živimo, ki je nastala pod režijsko taktirko Bora Ravbarja. Dramaturško oko je predstavi posodila Ula Talija Pollak. Kje mi živimo je v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara prikazala resnična pričevanja stvarnih posameznikov o problematiki stanovanjskega trga.

Kje mi živimo satirizira slovensko stanovanjsko problematiko, ki je najbolj pereča nemara prav v Ljubljani. Najemnine se višajo, stanovanja, bolje rečeno luknje, se manjšajo. Kako bolje uprizoriti pomanjkanje cenovno dostopnih domov kot s site-specific gledališčem. Gre namreč za uprizoritev, ki je prilagojena specifični lokaciji. 

Ravbar je – s pomočjo scenografov Dana Pikala in Jana Rozmana – za uprizoritev izkoristil prostore Nove pošte, ki so postali dnevna soba, kuhinja in spalnica, pa stopnišče stanovanjskega bloka. Gledalke tako nismo fizično ločene od uprizoritvenega dogajanja, postanemo zgolj tihe opazovalke, ko se na stopnišču umikamo prepiru med najemodajalko in njeno podnajemnico ali ko gledamo obupano mlado mamo, ki poskuša neuspešno priti do neprofitnega stanovanja, v katerem bo varna pred nasilnim bivšim partnerjem. S tem pristopom se vzpostavi občutek neposrednosti in intimnosti, s čimer se absurdnost nedostopnosti osnovnih bivalnih prostorov še poglobi.

Ta skoraj neprijeten vojeristični pogled je potenciran s spoznanjem, da smo nevede postali del občinstva resničnostnega šova, katerega glavna nagrada je neprofitno stanovanje. Zanj se med drugim potegujejo Anja Novak kot mati samohranilka, Suzana Krevh kot noseča študentka, Ivan Peternelj kot brezdomec. Tu so še Draga Potočnjak, ki odigra po osamosvojitvi izbrisano žensko, Daša Doberšek kot hendikepirana ženska in Matija Vastl kot moški, ki je na cesti pristal zaradi homofobije.

Ta grotesken šov povezuje Stane Tomazin v vlogi izjemno pokroviteljskega voditelja, kakršnega poznamo iz raznih šovov z obvezno dobrodelno noto. V njih se izpostavlja individualne stiske posameznic, ki se nam preprosto zasmilijo ali se z njimi poistovetimo. Ne pomislimo pa na perverznost tega, da se iz globoko zakoreninjenih družbenih in strukturnih problemov proizvaja spektakel, na katerega bomo pozabile, takoj ko ugasnemo zaslon. 

Vloga voditelja je umeščena zelo učinkovito, vodi nas namreč med prizori, ki jih nekoliko osmisli, preden pusti, da govorijo sami zase. Tomazinov lik pa stopnjuje absurdnost ravno v finalu resničnostnega šova, ko se morajo tekmovalci v raznih izzivih potegovati za neprofitno stanovanje. Voditelj se tu spremeni v nekakšnega norega klovna, ki bo storil vse za spektakel. Tomazin je tako odličen v vlogi odštekanega voditelja, ki je končno dosegel svojih petnajst minut slave, četudi na račun pomoči potrebnim.

Kje mi živimo nam skozi medij resničnostnega šova prikaže dejanske osebne stiske ljudi, ki jih enega za drugim pogoltne prosti trg. Ključni moment, ki se mu iz obupa lahko le še smejemo, je predstavitev kontejnerja na parkirišču pred Novo pošto kot lokacije modernega načina življenja na štirinajstih kvadratnih metrih. To je ponovno predstavljeno prek medija televizijske oddaje, ki je simultano snemana in jo gledamo na ekranu pod kontejnerjem. 

V Ambientih, ups, Ambientalih spremljamo visoko nosečo študentko, ki je zaradi svoje finančne situacije prisiljena živeti v ultra modernem … kontejnerju. Ta farsa je poudarjena z intervjujem odgovorne arhitektke, ki tjavendan razpreda o arhitekturnih rešitvah in izkoriščenosti prostora ter zagotovi, da je bil kontejner prenovljen v skladu s standardi zelenega prehoda.

Čeprav oddaja o obnovljenih bivalnih prostorih nima popolnoma nič skupnega s stanovanjsko problematiko, učinkuje kot dober medij, ki izpostavi disonanco med bojem posameznic in neposlušnostjo državnih organov, občin. Ob blebetanju o prednostih življenja na štirinajstih kvadratih bruhnemo v smeh, a zgolj, ker se zavemo, da je ta nepojmljiv absurd resničen. Taka stanovanja se oglašuje kot garsonjere in daje v najem za vrtoglave številke.

Da pa ne zapademo v čisti obup, nas na koncu čaka češnjica na vrhu smetane. Protagonistke se bodo – kot omenjeno – v različnih nalogah pomerile v finalu šova Domolov, katerega glavna nagrada je … najem neprofitnega stanovanja. Zdaj bomo torej priča pravemu spektaklu, tekmovalci se bodo borili eden proti drugemu, o njihovi prihodnosti bodo odločali naši glasovi. Ponižujoč spektakel, ki ga gledamo na odru Nove pošte, z nekaj domišljije prikaže dejanski boj, ki zaroti ljudi drugega proti drugemu in jih tako preprosto oddalji od dejanskega sistemskega problema, naš nasprotnik postane slehernik. 

Recept za potlačitev hude realnosti stanovanjske problematike je torej preprost, ljudi nastrojiti proti posameznicam, ki zdaj postanejo naše sovražnice namesto profitnega sistema. Če bomo mi v tem boju slučajno uspeli, pa v njem morda ne bodo uspešni naši otroci, ljudje s preprosto manj sreče kot mi. Kaj pa potem? Kolo nesreče se vrti naprej, podjetja in država služita na naš račun ali pa nas vsaj malo utišata, mi pa postanemo nastrojeni eden proti drugemu. 

Bizarnost razumevanja stanovanjske krize kot individualnega problema in prelaganja krivde na posameznico je potencirana z z umetnim bliščem resničnostnega šova. Tako smo priča potvarjeni resnici, saj se, medtem ko se tekmovalke grebejo za drobtinami, ponudniki mastijo z dobički. 

Boru Ravbarju uspe podobno kot Nini Rajić Kranjac pri Angelih v Ameriki. Prostorska razgibanost uprizoritve gledalko pusti ugibati, kaj bo prizoru sledilo, preprosto ji ne more postati dolgčas. Obenem dobijo sobe, klet, parkirišče, na katerih se dogajanje odvija, eno glavnih vlog. Pričajo o tem, kako globoko je stanovanjska kriza zakoreninjena. O njej sleherniki razmišljajo, se prerekajo dan za dnem prav v dotičnih domovih, ki jih bodo morda čez noč izgubili.

Kje mi živimo nas spomni, da individualni boj in nastrojenost proti sleherniku ne bosta obrodila sadov. Izpostavi perverznost tega, da je streha nad glavo postala privilegij. Dom pa je izgubil pomen.

Glasbena podlaga: snoozy beats - coming home tomorrow (vir: Free Music Archive; licenca Creative Commons)