Festival U[KREP], 1. del: Začasni človek

Recenzija dogodka
16. 6. 2021 - 13.30

V četrtek, 10. junija, smo v Plesnem teatru Ljubljana v okviru festivala U[KREP] #2 spremljali večer dveh vznemirljivih predstav, ki vsaka na svoj način skozi raziskovanje intenzitet giba naslavljata vprašanja posameznika v odnosu do skupnosti. Prva je gradila vizionarske, morda izven plesa celo utopistične ideje, druga pa odsevala vzorce odnosov trenutne odtujene družbe. Deli je v koreografski vlogi zasnovala plesna umetnica Vita Osojnik, ki je prvo pripravila že leta 2019 na gostovanju v Španiji skupaj s plesnim kolektivom Dantzaz. Na festivalu U[KREP] je bila predstava Človek množice v Sloveniji predstavljena premierno. 

Skupina desetih mladih plesalcev se v pritajeni svetlobi ogreva na odru, ko občinstvo polni dvorano. Oblečeni so vsakdanje, v hlače in srajce hladnih tonov modre in sive. Oder je poln, skupina daje občutek množice. 

Vstopimo v slabe pol ure trajajočo enotno gibalno sliko, ki se pred našimi očmi kalejdoskopsko spreminja. Elektronska avtorska glasba Maje Osojnik, ki uokvirja dogajanje in drži prostor plesa skupaj, je intenzivna. Buči, hrešči in lebdeče povezuje telesa kot zvočno okrepljen občutek utripanja srca. Kot magnetna sila, ki vleče telesa plesalcev v mozaik, ki se sproti izgrajuje in hkrati že razkraja. Spremljamo skupinsko gibajočo se podobo, ki se pred našimi očmi lomi na duete, trie, kratke sole, se ponovno najde kot celota, preden se spet razgradi v nove konstelacije. Ples je visoko dinamičen, nabit z energijo, gibi veliki. Odzivna, hitra, pozorna telesa odločno posegajo v prostor, tvorijo zapletene kompozicije in jih sproti rušijo. 

Dogajanje je ves čas polno, večplastno in se hitro spreminja - predstava od gledalke zahteva sprejemanje odločitev o tem, kam bo usmerila pogled, kaj bo spremljala in česa ne. Gledamo skupino, ki v predstavi vzpostavi organizem, ki se živo odziva na gibanje svojih posameznih delov in daje prostor posamezniku, medtem ko ne vzpostavlja hierarhičnih odnosov. Ustvarjalci so razvijali vlogo odgovornega človeka, ki, citiramo: »[L]ahko služi kot podporni sistem v ustvarjanju funkcionalnega in smiselnega kolektiva.« Predstava Človek množice pusti gledalko v vibrirajočem stanju, osveženo od intenzivnosti giba, ki kot góst morski tok potegne v globino in z valom spet ponese nad površje. 

---

Večer je dopolnila daljša predstava Začasno zadržana telesa, izpeljanka predstave Začasno poravnana telesa Blance Arriete, ki smo si jo preko video prenosa ogledali decembra lani in v kateri je Osojnik sodelovala kot asistentka koreografije. Ob ponovni vrnitvi v dvorano Plesnega teatra nas na odru čakajo štiri plesalke - Alja Branc, Lara Matea Ivančič, Ema Križič in Julija Pečnikar. V rahlo apatični stoječi drži druga ob drugi strmijo v mehko rumeno svetlobo, ki osvetljuje sprednji desni del odra. Atmosfera je topla, kar poudarjajo tudi kostumi v pastelnih tonih. Plesalke nosijo plisirana krila, hlače v mehkih padajočih materialih, ohlapne zgornje dele. »Babi retro« z ultra hip nežno roza bleščičastimi športnimi copati. 

Ena od plesalk se premakne, se vpne v ekspresivno gesto z ene od risb Egona Schieleja. Iz geste preide v drugo, jo prelije v gib ter počasi premika svojo ekspresijo v prostor. Ostale jo spremljajo s hojo, uokvirjajo njen gib, ohranjajo bližino. 

Prefinjeno artikulirana telesa se v primerjavi s Človekom množice gibajo mehkeje, v bolj zadržani dinamiki z več intenzivnosti v detajlih. Tudi to predstavo podpira brezhibna kompozicija igre teles brez trkov. Glasba, ki je v Začasno zadržanih telesih delo Matevža Kolenca in je podporno atmosferična, je rabljena na podoben način kot v Človeku množice. Krajina raznolikih zvokov lebdi v prostoru, ustvarja teksture in soobstaja z gibanjem, poudarja enotnost dogajanja. 

Predstava je monotona v najbolj dobesednem smislu - razvija en in isti ton. Znotraj tega pa se plastenje gest, ki so poustvarjene po ekspresionističnih slikah Egona Schieleja, in kompozicijske podporne strukture kvarteta plesalk zanimivo razvijajo, dinamika se spretno stopnjuje. Hojo nadgradi tek, tek nadomesti spretna manipulacija z gibi. Delo je hipnotizirajoče, za razliko od decembrske verzije zahvaljujoč živi prisotnosti gledalko posrka v dogajanje.

Napolnjevanje gest, ki je v video predhodnici predstave delovalo, kot da je samo sebi namen, tu dobiva človeškost. Če smo na spletnem prenosu brali gibanje teles kot zgolj igro delcev, predstava v živo izrisuje dejanske osebe, ki med seboj vzpostavljajo nek specifičen odnos. Ta odnos ima okus po rahli brezbrižnosti, po konstantni prisotnosti na rahlo nezainteresiran način, po bežnem dotiku, ki se zgodi namenoma in je skrajno vljuden, a v njem ni brige. 

V sklepnem delu predstave se dogajanje ponovno izčisti na solo s spremljavo. Plesalke posamezno solistko – to vlogo vendarle dobiva izmenično vsaka izmed akterk – oblegajo z bežnimi dotiki rok. Navidezni odtis dotika prenašajo na stene teatra, ven iz središča, stran od gibalke. Ti prenosi so rahlo nedokončani, kot da plesalke na poti izgubijo interes za prenašanje tega, kar so vzele. Tisto, kar na videz zagrabijo, primejo nekako na pol, kot da so z mislimi nekje drugje. Stene se brezbrižno dotaknejo ali pa leno zamahnejo z rokami in se z bolj ali manj omahljivim tekom vrnejo do solistke, da akcijo ponovijo. 

Vsaki plesalki lastno peščico izbranih gest, v katere se vztrajno in dosledno vračajo, bi lahko brali kot metaforo za redko obhodne psihološke mehanizme posameznika, ki vodijo človekovo delovanje. Bližine oziroma razdalje ter raziskovanje bežnega dotika, ki jih ta visoko individualizirana telesa zavzemajo med sabo, pa odsevajo moduse medosebnih odnosov v trenutni opotekajoči se resničnosti, ko ne vemo več, kaj točno bi, in ko postajajo vprašanja solidarnosti, medsebojne pomoči, opore vedno bolj pereča. Dotik, tako fizičen kot metaforičen, sicer ostaja, a brezbrižen, prisotno neprisoten. Predstava pušča melanholičen občutek, ko gledamo repetitivno umeščanje naših dobesedno začasno zadržanih teles, kako se vztrajno vpenjajo v svoje osebne in socialno-ekonomsko določene vzorce ob spremstvu in bežni navidezni podpori drug drugega.

---

Predstavi četrtkovega večera vzpostavljata kontrapunkt med uplesnjeno vizijo boljše družbe ter impresijo trenutne družbene resničnosti. Človek množice na eni strani se gibalno z vso silo loteva skupinskih nalog. Ples je odločen in intenziven, neomajen v odločitvah in hitrih spremembah zapletene, a dobro delujoče kompozicije. Predstavo skozi intenziteto giba beremo kot plesni manifest o ideji učinkovite in solidarne skupnosti. Za razliko od Človeka množice pa je v Začasno zadržanih telesih gib najintenzivnejši v solo materialu posameznice, ki je izpiljenim gestam telesno predana, medtem ko v stiku z drugo osebo jakost giba usahne. Hiperprodukcija dotika, ki jo predstava preigrava, preslikava kapitalistično diktirane odnose, ki izgubljajo na pomenu, saj še človeški stik postaja izdelek za enkratno uporabo. 

Idejno izčiščeni predstavi Človek množice in Začasno zadržana telesa mojstrice kompleksne kompozicije Vite Osojnik in dveh plesnih kolektivov nas s polno silo osvežita in kot izrazito gibalni predstavi spomnita na to, kako dobro je gledati plešoča telesa v živo. Če smo se danes posvetili plešočim kolektivom, pa jutri poslušamo govoreče telo v performativnem predavanju Jerce Rožnik Novak

Če smo vam uspeli vzbuditi željo po plesu in mnogoterih izraznostih telesa, naj spomnimo, da se danes začenja SPIDER - festival radikalnih teles. Na Plečnikovem letnem gledališču za Tivolskim gradom. Check it out!

 

U[KREP]ov PTC pogoj je vestno izpolnjevala Tina. 

 

 

 

 

Foto: Sunčan Stone, Začasno zadržana telesa

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness