Perforacije 2012.

Zagreb na področju uprizoritvene umetnosti in performansa svojemu občinstvu tekom leta verjetno največ ponudi v sklopu Perforacij, festivala, ki se predstavlja kot teden uprizoritvenih umetnosti in se odvija tudi v Dubrovniku in na Reki. V angleščini je festival podnaslovljen kot Week of live art, a je ta definicija nekoliko problematična, saj pod živo umetnostjo razumemo predvsem nove performativne forme, ki izrazito izstopajo iz ustaljene odrske reprezentacije. Kakorkoli, udeležba na zagrebškem delu festivala vam je zagotovo prinesla določen vpogled v dogajanje na sceni, predvsem tisti iz bližnje nam soseščine.

Zvrstilo se je nekaj novejših predstav, večinoma z Balkana, nekatere med njimi so bile koprodukcije ali pa sodelovanja med akterji iz različnih držav. Iz Slovenije so se denimo predstavili projekti Kdo je naslednji? v režiji Janeza Janše, dolgoživeči Show Your Face! v izvedbi Betontanca in latvijske Umke.lv. ter EDEN v izvedbi Male Kline. Vse tri predstave so se, v primerjavi z vsem videnim na festivalu, izkazale kot vrhunsko zastavljene in tudi izvedene, sploh glede na pogosto zapletene organizacijske pogoje. Festivalski program je sicer deloval precej heterogeno, kar bi lahko bila njegova prednost, vendar mu je občasno in presenetljivo prekrivanje terminov predstav, kljub njihovemu majhnemu dnevnemu številu, odvzelo nekaj verodostojnosti.

Kot najzanimivejši sklop velja izpostaviti Noč performansov. Dogodek je zamišljen kot revija performansov, instalacij, eksperimentov s svetlobo ali zvokom ter različnih prostorskih intervencij. Pri tem so k sodelovanju vabljeni umetniki z Balkana, ki tako dobijo priložnost predstavitve svojih inovativnih praks. Med petimi letošnjimi nastopi je performans Siniše Labrovića z naslovom Work (for Glory) izstopal zaradi jasnega koncepta, ki je – močno temelječ na tradiciji šestdesetih – uspel nagovoriti poglede številnega občinstva, zato se mu bomo tukaj posvetili nekoliko podrobneje. Labrović, hrvaški umetnik srednje generacije, se je odločil opozoriti na pomen in vpliv slave na življenje slehernega sodobnega umetnika. Delo je zelo minimalistično, saj poteka skoraj popolnoma statično. Goli umetnik namreč kakšnih par deset minut drži televizor v rokah, v višini genitalij, na televizijskem zaslonu pa je slika istega golega umetnika, ki drži televizor v rokah, in tako dalje, v neskončnost. Televizijska škatla s katodno cevjo je težka, zato je vprašanje, kdaj bo padla na tla oziroma koliko časa mu jo bo v tej zamrznjeni pozicijiuspelo obdržati v rokah.

Ali ni bila to prispodoba odtujitve umetnika, ki ga narekuje neoliberalna komodifikacija? Umetnik-izdelek je odtujen. Kaj še počne v galeriji? Zakaj pa ne vrže televizorja v obiskovalce? Za slavo se, kakopak, skriva golo telo. Postati znan pomeni držati breme – bodisi medijsko ali pa breme določene alienacije –, ki se, paradoksalno, sprovaja skozi kvazi-socializacijo. S tem imam v mislih diktat nenehnega ponujanja sebe, lastnega umetniškega dela in tudi telesa v neskončnih srečanjih s kustosi, producenti, galeristi in drugimi akterji umetnostnega sistema.

Umetnik z ekranom, s katerim prikriva tako imenovane intimne dele telesa, v resnici pokaže, kako prikrivamo lastno identiteto, še prej pa tisto, kar mislimo, da je treba varovati pred pogledom oziroma pred zaznavo drugega. Soočeni smo z reprezentacijo psihološko pogojevane obrambne drže telesa, ki ga varuje nek tehnološki vmesnik, ki proizvaja podobo. Telo se torej pred vdorom v lastno integriteto varuje z lastno podobo. Še več, njegova lastna podoba mu da nov pomen, novo vrednost na umetnostnem trgu. Vprašanje, ki se nam sredi tega prizora zastavi, je, ali podoba telesa zares zmore zavarovati telo. In kaj se zgodi, če tehnološka podoba naenkrat izgine, v primeru, da nekdo od prisotnih izklopi televizor?

Za razliko od Labrovića se Stipe Kostanić, drugi umetnik v sklopu Noči performansov, občinstvu izpostavi brez vsakršnih varoval. Popolnoma slečen omogoča prisotnim, ki v prostor performansa vstopajo posamezno, da se ga enkrat dotaknejo na kakršen koli način. Ob tem performer, sicer poklicni igralec, ne komunicira s posameznico, ki se ga dotika, niti se sam ne premika. Komunikacija je očitno tudi v tem primeru nekako zamrznjena, odtujena, golo telo posledično ostaja neizkoriščeno v vsej svoji telesnosti. Telesnost je tu po svoje odvečna, zadostuje podoba idealiziranega telesa igralca. Čeprav se ga smemo dotakniti, doživimo lahko samo njegovo odrsko pojavnost, saj ne pride do dejanskega „preklopa“ telesa v realno. Igralec je idealizirano telo. Čemu?

Ker moj namen ni bila pregledna analiza Perforacij, bom sklenil zgolj s prevladujočim vtisom, ki se me je loteval ob sprehodu skozi še nekaj tukaj neomenjenih predstav in performansov. Z izjemo produkcij iz Slovenije in delno tudi Noči performansov bi rekel, da je večina videnega ostala v okvirih ne preveč inventivne prostorske, vizualne in režijske obravnave, ki ji manjka pogum za odločnejši vdor v klavrne politične razmere tako imenovane Regije.