Avtorici Sandra M. Gilbert in Susan Gubar v svoji študiji o pomembnejših angleških pisateljicah devetnajstega stoletja z naslovom The Madwoman in the Attic skozi feministične filozofske okvire pokažeta, da je tekom razvoja moderne kakršnakoli oblika umetniškega ustvarjanja bila pričakovano moška aktivnost. Opisujeta genezo glorificiranega kulta avtorja, arhetipskega v svoji vsemogočnosti, ki je ključen za bralkino razumevanje pomenov in legitimacijo pripovedi skozi identifikacijo z liki. To seveda zadeva obdobje pred Barthesovim postmodernističnim obračunom z avtorjem. 

Pisateljice moderne dobe se zavoljo falocentričnega mita o ustvarjalnosti, kot ga razumeta Gilbert in Gubar, znajdejo pred preizkušnjo lastne avtorske suverenosti, saj skozi svoje literarne like aktivno podoživljajo in se hkrati upirajo reprezentaciji moških fantazij o ženski podobi. Podobni patriarhalni pásti, iz katere so se skušale iztrgati že književnice devetnajstega stoletja, je želela ubežati tudi avstrijska pisateljica in pesnica Ingeborg Bachmann. V avtoričino svojevrstno literarno držo in nekonvencionalnost življenjske poti ženske s koroškega podeželja dvajsetega stoletja se zažira gledališka predstava z naslovom Simultan/o.

Premiera uprizoritve, katere režiser je Juš Zidar, se je odvila 24. januarja v celovškem Teatru Rampa. Uprizoritev je dvojezična, poteka v slovenščini in nemščini, ki se prevajata – kot namiguje naslov uprizoritve – simultano. Scenarij oziroma adaptacijo besedil Ingeborg Bachmann, ki so preskakovala iz slovenščine v nemščino, je napisala Maša Pelko. Dosleden in vsebinsko poenoteni prevod pa sta pripravili Amalija Maček in Lučka Jenčič. 

Publika se v dvorani posede v sklenjenem krogu, ki je v resnici bolj kvadraste oblike. Tako ima vsaka gledalka bolj ali manj drugačno perspektivno izhodišče na dogajanje v majhni dvorani. Iz tega sledi tudi manjša nevšečnost: delu publike igralska zasedba precej vstrajno kaže hrbet. Privzdignjeni oder tokrat ne predstavlja osrednjega prostorskega dogajanja, na njemu pa kljub temu stoji ključna konstrukcija za razumljivo spremljanje predstave. Še posebej za gledalke, ki nismo tako pridno spremljale pouka nemščine. Nanj je namreč nameščena škatlasta kabina, v kateri nam igralska zasedba izmenično nudi dotičen prevod govorjenega dramskega besedila, ki ga slišimo skozi slušalke. Tega pa soustvarjajo igralke in igralci Tina Resman, Magdalena Kropiunig in Aleksander Tolmaier. Uprizoritev pa vsebuje še dodatno specifiko. Zasnovana je v formi radijske igre, kar se kaže v pretežno dokumentaristični igri in minimalistični scenografiji. 

Nad uprizoritvenim prostorom enakomerno žarijo rumenkaste luči in osvetljujejo na videz naključno razprostrte rekvizite na tleh. Star kavč, skodelice za kavo, cigareti in vžigalnik nam namigujejo na stereotipno atmosfero poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. To nekoliko nostalgično scenografsko prizorišče, ki nas zapeljivo vodi najprej po italijanski hotelski sobi, potem spet domov na avstrijsko Koroško, ustvari Dorian Šilec Petek. Vizualno podobo nastopajočih pa z minimalističnim, a prefinjenim staromodnim pristopom, značilnim za pozna šestdeseta, oblikuje kostumografinja Mateja Fejt. 

Uprizoritev je sprva odrska priredba pisateljičine zgodbe Simultan. Protagonistko Nadjo, mlado prevajalko, upodobi Resman, njenega starejšega ljubimca Ludwiga pa Tolmaier. Spremljamo ju na potovanju po Italiji, vse do dialoškega vrhunca v hotelski sobi v Rimu. Njuno razmerje prikazuje neprijetno dinamiko dveh paralelnih premic, ki zaman iščeta presečišče. Ludwig skozi prikrito manipulativno držo, ki jo ovije z odejo zaigrane racionalnosti, preizprašuje Nadjine vrednote, cilje in s tem ogrozi njeno bit. Ta je razdvojena med spoznanjem o neomajni stabilnosti lastnega individuuma, neodvisnega od zunanjih akterjev, in globoko čustveno navezavo, ki se izoblikuje z združitvijo dveh biti v celoto. Ta perspektivni razmislek ljubimca tudi fizično ponazorita. Po njunem besednem dvoboju Nadja krepko objame Ludwiga, medtem ko ta za nekaj trenutkov obstoji v megli brezbrižnosti, preden ji vrne hladen dotik. 

Kmalu ugotovimo, da je Nadjina karakterna kompleksnost sorazmerna kompleksnosti Bachmann, ki jo v uprizoritvi upodobi Magdalena Kropiunig. Lik Nadje skozi avtoričino fiktivno zgodbo oživi in jo na nek način spremlja v obliki nekakšne sinhrone imaginarne sopotnice. Bachmann v Nadji ohranja dominantno podobo ženstvenosti – pasivno in predvsem nesebično bitje, pa vendar ji vbrizga neomajno samozavedanje svoje intelektualne moči, ki sega onkraj Ludwigovega flegmatizma. Literarni in uprizoritveni lik ženske je tisti, ki premore izkustvo intenzivnega čustvovanja in senzibilnosti. Bachmann preko rekonstrukcije in revidiranja ženske podobe, podedovane iz pretežno moške književnosti, poskusi ustvariti novo. Zaveda se spolno-jezikovnih preprek, v duhu katerih zato izoblikuje svojo noro dvojnico, nekakšen dramatičen podaljšek nezavednega. Avtoričina in Nadjina analognost se dokončno definira v ključnem prizoru, v katerem Nadja poljubi svojo kreatorko, torej Bachmann, in s tem se tudi mlada prevajalka umakne iz uprizoritvene zgodbe. 

Lik Ingeborg Bachmann se do sedaj v uprizoritvi pojavi le skozi izseke iz intervjujev z avtorico, ki aludirajo na njeno umeteljno literarno izrazoslovje, polno metafor in nežnega zapisa duševnih procesov, ter njeno radikalno življenjsko filozofijo. Novinar, ki ga uprizarja Tolmaier, ji s strogim in včasih predrznim tonom zastavlja predvsem vprašanja, začenši z zakaj. Zakaj pisati o smrti in ne o življenju, zakaj se pogrezati v notranjščino in ne postaviti na trdna tla. Bachmann odgovarja suvereno in s tihim zaupanjem v lastno presojo kot avtorica. 

Sledi zaključni prizor, v katerem se Bachmann vrne v Celovec, kjer jo pričaka njen oče, ki ga prav tako upodobi Tolmaier. Razvije se konflikt, v katerem se razgalijo neskladnosti med urbanim in podeželjskim, generacijski razkorak ter falocentrična reprezentacija ženske. Bachmann se nikoli ni predala vlogi matere in žene, kar bi od nje pričakoval oče. Njeni akademski in literarni uspehi utonejo v mezgi očetovskega razočaranja in prezira. Nad prizorom se zgrinja tudi senca očetovega nacizma. Bachmann skozi svoj opus opozarja, da se krutost fašističnih ideologij s koncem vojne ne preneha, postane zgolj implicitna. Zdi se, da v pisateljičinem imaginariju ostane le delček močno izzvenele emocionalne navezave na domače okolje, ki se izgublja v notranjem nemiru. Ta bi lahko bil posledica spominjanja na odraščanje, konstruiranja ženske identitete skozi zanko tradicionalne familiarnosti, prepletene s patriarhalnim omejevanjem svobodne odločitve. 

Uprizoritev ovekoveči Ingeborg Bachmann kot pisateljico slogovne senzibilnosti in analize medosebnih odnosov ter pokazateljice prikrite avtoritarnosti jezikovnih sredstev. Brezhibno združuje intimno in politično dimenzijo avtoričinega delovanja, ki jo vsebinsko poglobijo še izseki njenih intervjujev, seveda prav tako igrani. Čeprav je uprizoritev dvojezična, z vmesnimi utrinki francoščine, španščine, italijanščine in angleščine, je dogajanje dramaturško dosledno, prizori urejeni smiselno in preklop med jeziki nemoten. Če zapremo oči in se zanesemo zgolj na slušni receptor, kot v primeru radijske igre, nismo kaj veliko prikrajšani. Zamudimo le subtilne, nekoliko komične vizualne finese, ki dekodiranja vsebinskosti uprizoritve ne postavijo na glavo. 

Pisala je Tinka. Mentorirala je Nastja.