Gledališče discipline in strasti

Gledališče discipline in strasti

Recenzija dogodka
4. 7. 2012 - 13.00

Ivica Buljan se ponovno sooča z Bernard-Marie Koltèsom. A tokrat drugače, precej drugače. Največjo specifiko dogodku dajeta dialoško eksploziven tekst V samoti bombaževih polj in prostor uprizarjanja – tovarna aluminija Talum v Kidričevem. Dramska pisava s kirurško dramaturgijo, markanten ambient, osupljivo izčrpna igra ter premišljeno uravnovešenost glasbe in scenografije zvabijo v izkušnjo gledališča, ki redkokdaj zafunkcionira v tako čvrstem kolektivnem sožitju. 

V luči konteksta sodelujočih ta izrazit učinek uprizoritve seveda vsebuje svojo razvojno logiko, saj sta oba igralca danes že zraščena z Buljanovo estetsko mislijo, vanjo vštetim naporom in psihofizično kondicijo – pa tudi s Koltèsom. Robert Waltl je že pred dobrim desetletjem (in naknadno revitalizacijo) v Buljanovi režiji odigral monodramo Noč čisto na robu gozdov, ki se tako količinsko kot tudi v sami dialoški zahtevnosti ne nahaja daleč od Bombaževih polj. Marko Mandić pa se je poleg številnih drugih projektov v tovrstni navezi srečal v Maršu in Sallingerju.

Če se predhodno zavedamo, da je ta temeljni igralski, režijski in tekstovni teren v polni meri izurjen in izčiščen že v samem izhodišču, lahko le še predvidevamo in nestrpno (po)čakamo, kaj bo k temu doprinesla še nekonvencionalna lokacija v samem jedru industrijske arhitekture. Današnja rudimentarnost in zapuščenost, ki ju oddaja duh Hale B v samem središču tovarne Talum Kidričevo, govori svojo zgodbo. Sugestivnost zdelanih in prašnih tal, obtolčenih betonskih stebrov, kant z ognjem, umazanih oken in v daljnosežno perspektivo razporejenih pasaž se razleže čez celoto dogodka, in vendar ostaja na zdravi razdalji – kot tudi glasbene in lučne intervencije. V atmosfero pa smo – kakor je za Buljana prepoznavno – umeščeni že »uverturno«. Gledališče se ne prične, ampak nas že čaka.  

V znamenju globokih basov in sakralnih vokalov (Nenad Sinkauz, Alen Sinkauz), eruptivnih lučnih snopov in ostrih svetlobnih okvirov (son:DA), sumljive marginale, navzočnosti nikogar in hkrati vsega, se odstira enigmatično srečanje Dilerja (Marko Mandić) in Kupca (Robert Waltl). Najprej še negotovo, pazljivo in kontrolirano, predvsem pa v slogu Koltèsa dvoumno, s polno namigov, a vzvratnim sprenevedanjem in speljevanjem resnice na tanki led. »Dil ali trgovska transakcija«, ki akterja združi na tem mestu, si skozi razobčene in razvejane replike izbija svoje lastne pomene, beži stran od oprijemljivosti, enoznačnosti, kaj šele lahkotnosti razbiranja bistva.

Neukrotljivi verbalni vrtinec, v katerega padeta Kupec in Diler, je metaforično spoved in koitus obenem. Je posvečen in sprevržen, je spontan in sprotno manipulativen; neznani si duši se gledata, spogledujeta, odrivata, poljubljata, udrihata, obožujeta in prezirata. V izjemni igralski psihofizični pripravljenosti je trdno vzpostavljena vzporednost govorice besedila in teles, ki se brez diha izmenično dislocirajo in lepijo nazaj. Rojeva se nebrzdana poezija; o življenju, o trku dveh neznancev, o Želji kot ultimativnem gonilu življenja, o »igri v igri«, o skelečih zavrnitvah in strupeni privlačnosti. Kot magnetni polji, ki se nepremakljivo združita, a se lahko ob napačni postavitvi sunkovito odbijeta, se telesi Mandića in Waltla zapletata v ekstremne koreografije repeticij, derviša in zank, stično s tem pa njune besede še vedno izletavajo nebrzdano, strastno, poželjivo, posesivno in s strastjo mehaničnega drila brez olajševalnih odstopanj. 

V samoti bombaževih polj je niz obsežnih monologov, bolečih introspekcij, ki lebdijo na tanki meji med nenadnimi prebliski in brezčasno filozofsko mislijo obeh likov. Je kot razgaljanje duše neznancu, terapija o ničevosti in lepoti sveta, o ljudeh, ki so nevzdržno osamljeni, a ob tem z neznansko močjo uvida v srž življenjskih silnic. V Buljanovi režiji in dramaturgiji Diane Koloini je to ekskurz v globoko intimo človekove rahločutnosti, ki jo prebijajo meseni fiziološki sunki. In je disciplinirana in strastna imaginacija, ki zaradi izjemne strukturne preciznosti lahko naenkrat, nehote in neznano kdaj, postane resničnost.

Iz Hale B je pod vtisom mešanice prahu in znoja odšla Zala D.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.