Sprehodimo se skozi zaprašene tematike in senčne bančne izpiske dinastije, ali kakor bi mi sedaj rekli temu, družinske korporacije Glembay. Glembajeva dinastija, ki je nastala pod roko Miroslava Krleže, ne pomeni le ene drame ali enega baleta. Gre namreč za več kot 14 besedil, ki jih je sam avtor poimenoval fragmenti. En izmed njih pa je tudi drama Gospoda Glembajevi, ki odkriva nekdaj nedosegljivo malomeščansko intimo in zasebno življenje. In točno to smo si lahko v ponedeljek, 16. oktobra, ogledali v izvedbi Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba. Predstava pa je poleg tega prva izmed cvetk letošnjega abonmaja Cankarjevega doma, tako imenovanih Veličastnih 7. Ampak za koga je bila veličastna tokratna predstava?

V svet meglenega malomeščanskega sveta, mutiranega sina bidermajerja in kapitalizma, v drami vstopamo skozi prizor, ki razjasni, kako globoko je prekletstvo Glembajevih zasidrano v njihovo krvavo dinastijo. Zveni že kaj znano? Televizijski programi nas namreč šopajo z najrazličnejšimi dinastijami, od izmišljenih pa do resničnih bogatunskih dinastij, katerih intimo se razkriva skozi razne serije ali bognedaj resničnostne šove. Glembajevi pa na tej točki že nizajo podobnosti, kot so ljubezenske spletke, umori, samomori, zavist, celo skoraj incest in podobno.

Glembajevi so tekst o stari malomeščanski družini kapitalistov, ki si zaradi svojega statusa lahko privoščijo pravzaprav vse pizdarije, ki si jih lahko. In voajerizem, ki je zadovoljeval množice občinstva ob tej drami, v današnjem času ne zdrži več. Paparazzi razkrivajo in razkačijo vsakogar na vsakem koraku. Zato o voajerstvu pri Glembajevih ne moremo več govoriti, ker nam ga potešijo že naši mediji in prikaz glembajevskega življenja v svoji pristnosti v baletni predstavi odmeva v prazno in brez mesta za pristanek, razen za potešitev apetita po klasični estetiki začetka 20. stoletja.

Predstava želi predstaviti grozo nenasitnega kapitalizma in osebnega vzpona po hiearhični lestvici kapitala ter teptanja čez pokojne in umorjene. Zakaj Gospoda Glembajevi v izvedbi baleta Hrvaškega narodnega gledališča ne premore takšne kritiške moči in postane le zbasana serija nesrečnih zapletov in razpletov te malomeščanske drame? Zvestost uprizoritve dogajalnemu času se obeša na težke, vendar presenetljivo plesne kostume. Celo orgle v Cankarjevem domu ponovno predihajo svoja pljuča, kar pa le napove malomeščanski balet, kjer je glasba pompozna, tako kot je pompozna celotna predstava.

Glasbena podlaga baleta zaobjema kar dva karseda nahajpana klasična skladatelja: Sergeja Rahmaninova in Ludwiga van Beethovna. Ali manjka še kaj bolj pompoznega? Koreograf, režiser ter avtor libreta in glasbenega izbora Leo Mujić je umirjenost našel v scenografiji, ki je uokvirila celotno dogajanje v eno veliko bidermajersko sliko z debelim okvirjem. Iskanje impozantnosti v bedi malomeščanskega bidermajerja sta skozi dva dela baleta prenapihovala tako Beethoven kot Rahmaninov, olje na ogenj pa je prilivala tudi koreografija.

Krleža dramski tekst Gospoda Glembajevi nabije s fusnotami, ki besedilo spremenijo v bralno trpinčenje. Pogled nam ves čas beži od pripomb k tekstu in nazaj. Balet nas reši vsaj tega, a ker opombe predstavljajo izrazit stilistični del Krleževe ideje o Glembajevih, nas zanima: Kje so te germanske in latinske fusnote v plesu? Jih lahko iščemo v patetiki baleta? V samem izboru baleta kot načina uprizoritve Glembajevih? O plesni virtuoznosti ne gre dvomiti: da so Takuya Sumitomo kot hamletovski Leone Glembay v baletnih copatkah, fantastično poželjiva Natalia Horsnell kot baronica Charlotta Castelli - Glembay in izjemna Rieka Suzuki ter George Stanciu v vlogah Angelike ter Nacija Ignjata Glembaya prikovali oči gledalcev nase. V kolikor so se hkrati nahajali na odru, se pogled ni mogel ustaliti na milini enega, frustraciji drugega in poželjivosti tretjega. Če se že oni niso spotaknili ob dokaj prazno ter zaprašeno scenografijo, se bomo mi spotaknili ob patetiko predstave. In to le v tistih trenutkih, ko Beethoven in Rahmaninov malo potihneta. V kolikor se namreč prikazuje balet s fabulo, se v igro hitro zaseje preveč izrazita patetika. In temu ne uidejo niti zagrebški Glembajevci.

Težka naloga je uprizoriti stilistično hohštaplerstvo dinastije Glembay skozi baletno koreografijo, vendar dramatični pobegi v objem in skorajda minutni srčni infarkti (če bi bili slovenskega izvora, bi jim lahko rekli staroslovenska gledališka igra) ne koristijo drami, ki je skoraj enaka besedam, ki jih izreče baronica Charlotta Castelli – Glembay: "fürchbar fad und lästig". Veličasten obseg prikaza začetka malomeščanstva 20.stoletja potopi tako trenutno iskrivo tematiko Krleževih prekleto kapitalističnih Glembajevcev v preprost užitek in nič kaj goreč premislek.

Prva izmed predstav v okviru abonmaja Veličastnih sedem je torej do mere okusnega pompa toliko veličastna, kot je bil Charlie Chaplin presenetljiv pred skoraj 100. leti, in toliko, kolikor je bil Elvis Presley vulgaren za starše v 50.letih. Na koncu je namreč naklonjenost času dogajanja spodnesla noge baletu in ga pokopala v čas, v katerega je postavljeno dogajanje predstave ali še prej. Še najmanj pa v čas, ki ga je Krleža z opusom o Glembajevih tako zelo dobro zajel. Kapitalistična era pohotnih, grabežljivih, nemoralnih kapitalističnih svinj se je v tem baletu zaprašila, tako kot so se zaprašili bančni zapiski družine Glembay. Glembayi so veličastni le kot zgodba o malomeščanih za malomeščane.