Grlom u jagode

Recenzija dogodka
Marko Mandić in Nina Rajić Kranjac v Solu
27. 8. 2021 - 13.30

Megla, perzijska preproga, lasulje, mikrofoni, glasbeni hitiči, blišč in kaos. Zveni kot tipična predstava režiserke Nine Rajić Kranjac, a to vseeno ni. Solo ni toliko predstava, kot je dogodek. Deluje kot zlepljenka in hkrati nadgradnja, dosedanjih projektov Rajić Kranjac, polna avtoreferencialnosti, metagledališkosti, preizpraševanj in iskanj. Dogodek se je tri večere zapored med 20. in 22. avgustom ー med drugim tudi v sklopu Mladih levov ー odvijal na Novi pošti, vsakokrat z novim občinstvom, novim potekom, novimi presenečenji. Pričujoči zapis se nanaša na zadnjo, nedeljsko ponovitev. Režiserka na samem začetku napove, da je ta, njen deseti projekt, tudi njen zadnji. Toda morda je sočasno tudi prvi in nakazuje novo ero njenega ustvarjanja. Po več letih se vrne na off sceno s ključno razliko ー tokrat na oder stopi tudi sama. Vendar ne zares sama. 

Okoli sebe je za projekt Solo zbrala preverjeno igralsko ekipo, ki ji je pomagala pri ー figurativnem ー razgaljanju in  tkanju avtobiografske pripovedi, prepletene z izposojenimi zgodbami, ki so se stopile v eno, neločljivo celoto. Bilo jih je pet, ostali so štirje. Zaradi bolezni Mince Lorenci so morali zadnji hip dogodek prerežirati in prilagoditi štirim nastopajočim. Ob Rajić Kranjac so tako nastopili Nataša Keser, Benjamin Krnetić in Marko Mandić, ki jih poleg preteklih skupnih projektov z Rajić Kranjac druži to, da ničesar ne počnejo na pol. Neustrašno so se podali v improvizacije, s katerimi so sproti določali potek predstave in njeno trajanje, ter drug od drugega prevzemali režijsko taktirko. Kljub temu je vse niti v vsakem trenutku v rokah držala Rajić Kranjac. Navsezadnje vsi nastopajoči večinoma delujejo pod okriljem institucionalnih gledališč in je odnos režiser-igralec v njih že globoko zasidran. 

Solo je vendarle projekt Rajić Kranjac in projekt o njej, česar nikakor ne poskuša prikriti. Ponudi nam uvid v svoje odraščanje, s tem pa tudi v formacijo brezkompromisnega “čudežnega otroka” in ene najvidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalk. Izkaže se kot močna odrska prezenca in odlična pripovedovalka. Osebno prepleta s profesionalnim, vendar vdori fikcije anekdote ves čas potujujejo. Je mala Nina res punčki v vrtcu ošilila prst, v babičini roza obleki in petkah šla grlom u jagode do simpatičnega karateista in študentka Nina v Berlinu zalotila svojega moža z ljubimcem? Tako se Rajić Kranjac hkrati razgalja in skriva. Ostaja neulovljiva. Bolj oprijemljivi so njeni karierni uspehi, ki jih navijaško naniza Krnetić. “Kje ste bili pa vi pri dvaindvajsetih?” vpraša, ko našteva kup nagrad, ki jih je začela nabirati že v času študija na AGRFT, in občinstvo pripravi do dolgega aplavza ter poklona režiserki. Kar bi lahko delovalo kot čisti narcisizem, deluje kot gesta upora. Upora lažni skromnosti, ponižnosti, čisti konvenciji.

Solo deluje kot ljubezensko pismo gledališču, gledalcem, soigralcem in podpornikom, ki so Rajić Kranjac oblikovali ter jo pripeljali do te točke. Hkrati s kritiko gledališča, preizpraševanjem njegovega smisla in deklaracijo pesimističnega občutka nemoči, da bi z gledališkimi gestami dejansko kar koli spremenili, ustvari gledališko utopijo, ki se sama sprevrže v antiutopijo in s tem postane jasen izraz predanosti gledališču, kakršno koli to že je. Z ustvarjalno ekipo poskušajo najti “nove forme” in preizkusiti vse, česar si v insitucijah niso mogli privoščiti. V treh urah in pol gledalce tako popeljejo na potovanje skozi različne svetove, situacije in provokacije ter se pri tem niti za trenutek ne ustavijo. Pavze pa ne privoščijo niti publiki. In prav je tako, saj s tem ohranijo dinamiko predstave ter gledalce v stanju dionizične omame.

Scenografinja Urša Vidic nastopajočim pripravi razgiban poligon, ki že na začetku s pomočjo Pink Panterja (Mandića) vpelje gledalce v ritualističen dogodek ter performerjem omogoča čisti odfuk, četudi se zdi, da ostanejo nekateri elementi, na primer “krvave” rjuhe, neizkoriščeni. Morda pa so kak drug dan bili. Uprizorijo karaoke, zaletavajo se v stene, plezajo po konstrukciji iz kontejnerjev pred Novo pošto, ovenčani z ogrinjali iz vrečk za smeti bežijo pred drvečim avtomobilom na parkirišču, Rajić in Mandić pa se spustita v neusmiljeno rokoborbo, tako so ob koncu dogodka vsi razmršeni, raztrgani, potolčeni in polni bojnih ran. 

V drugi polovici predstave se dogajanje skoraj v celoti prestavi na parkirišče pred Novo pošto, ki ga preveva vonj po pečeni papriki. Ekipa pripravi veliko gostijo in povabi publiko k mizi, s katere si lahko vsak postreže s pito, ajvarjem, pivom, vinom in seveda pečenimi paprikami, s tem pa se še poglobi občutek skupnosti in obreda. V tem delu improvizacije potekajo v prepletu jezikov južnega Balkana, saj nastopajoče družijo balkanske korenine in predstavljajo del identitete, ki so jo želeli raziskati še na odru. 

Improvizacije vedno predstavljajo tveganje ー nekatere so bolj posrečene, nekatere malo manj, posledice česar predvsem v drugem delu nosi tudi ritem predstave, a padec energije in tempa nastopajoči dovolj hitro zaznajo, da škodo sanirajo, še preden bi bila prevelika. Okvir dogodka je vnaprej določen, tudi okvir posameznih prizorov, tako imajo izvajalci Sola največ svobode v samem načinu izvedbe, besedni in fizični improvizaciji, do neke mere pa tudi dramaturški montaži prizorov. Ves čas dokazujejo, kako hitro se odzivajo na različne impulze, vstopajo v tuje zgodbe, se preobražajo, zapeljujejo, animirajo, obvladujejo misel in telo.

Za predstave Rajić Kranjac so značilne ogromne zasedbe in megalomanske scenografije, za katere morajo gledališča globoko seči v žep. Tokrat ji produkcijski pogoji tega niso omogočali, zato je bila prisiljena poseči po drugih sredstvih, vseeno pa ostala zvesta svoji režijski poetiki in estetiki. Svoj glasbeni nabor, ki se razteza od Patti Smith do Palome negre in Indexov, je pogosto predvajala kar na prenosnem JBL zvočniku, gostijo pa sta z violino in harmoniko v živo spremljala Petra Božič in Branko Rožman, tudi skladatelj uprizoritve. Pod kostumografijo, ki je združevala ekscentričnost, nostalgijo, barvne lasulje in osebni stil nastopajočih, se je podpisala Marina Sremac

DIY občutek predstave se je odražal tudi v nekonvencionalnem gledališkem listu, do katerega lahko občinstvo dostopa z USB ključkom, na katerem so navodila za “naredi sam” gledališki list, video intervju z Rajić Kranjac, poleg tega pa še posnetki izjav različnih performerjev, ki ponudijo svoj pogled na ustvarjanje izven institucij in poudarijo pomen projektov, kot je Solo. Njihova avtorja sta Alja Lobnik in Borut Bučinel, ki sta gledališkemu listu dodala formalisitično intrigo.

Solo se tudi zaključi v maniri Nine Rajić Kranjac ー  spektakelsko. Rekviziti, zbrani v kopalni kadi, zlata zavesa iz Svetovalca, spuščeno jadro, barvni dim, aplavz. Tri ure in pol minejo, kot bi mignil. Publika se zbudi iz transa, a dogodek še ni končan. Po aplavzu se gostija nadaljuje, odpira se polje dialoga, sveže ustvarjena skupnost se še noče raziti. Morda Solo ne iznajde povsem novih form, naredi pa pomemben korak proti njim. Rajić Kranjac se uspe postaviti v ranljivo pozicijo, predvsem pa prepustiti toku in s tem odpovedati svojemu pikolovskemu režijskemu pristopu, ki ne pušča prostora naključju. Če je babica Rajić Kranjac rekla ali ne, da ne sme vedno grlom u jagode, ona dokazuje ravno nasprotno. Včasih drugače kot grlom u jagode sploh ne gre.

Sola se je udeležila Brina.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.