Izkopano in dvakrat ubito ime

Izkopano in dvakrat ubito ime

Recenzija izdelka
24. 4. 2018 - 13:00

Naci, SS-ovec, množični morilec, menedžer smrti, ta, ki je izvrševal operacijo Reinhard, upravitelj tržaške Rižarne in ta, ki je slovenskega rodu  - še vedno ni pozabljen.  Navkljub zakrivljenim grozotam, predvsem zaradi njih, niti ne sme biti pozabljen - ne on in ne njegovo ime. Ime Odilo Globočnik še vedno meče krvavo senco na zgodovino. Eden izmed nacijev, ki so bili fanatično zvesti Hitlerju, se mogoče ne kaže le kot zgodovina, temveč se vse bolj odslikava tudi tu in zdaj. Od kdaj so ideje, tako podobne nacističnim, spet postale sprejemljive v vsakdanjem govoru? Če bi torej trdili, da gledališče nastavlja ogledalo današnji družbi, to ogledalo v predstavi Odilo. Zatemnitev. Oratorij rajši zrcali preteklost, ki je čisto preveč podobna temu, čemur pravimo "zdaj", da bi jo lahko pozabili. In predstava za ta namen oživi Odila Globočnika.

Ves čas predstave se nahajamo v nekem medprostoru med vojaško parado in pokopom, obema pa je skupen ritual. V začetku vojaški boben odzvanja ritmično ter usodno. Vse si sledi strogo po redu, vojaškem redu - naci redu. Sprva se nam kaže vse to, kar je izluščila iz tretjega rajha že Neue Slowenische Kunst. Eden izmed ustanovitelji NSK  je  tudi režiser tokratne predstave Dragan Živadinov in vse to se močno zrcali v njegovih delih in v predstavi Odilo. Zatemnitev. Oratorij,  ki pa svoje nacistične podlage ne karakterizira, temveč jo ohranja tako, kot je bila.

Ta, ki kraljuje sredi odra, je tokrat gledališki zbor. Če je zbor nekoč komentiral zgodbo in do gledalcev dovajal nujno potrebne informacije za razumevanje zgodbe, nam tu že ob začetku razgrne sam namen predstave. Tokrat ne gre za linearno zgodbico z naukom, bajko s poučno noto ali kolaž, ki bi vse skupaj spacali v namišljeno poanto. Ustvarjalci bodo oživeli pozabljeno skozi ime in skozi gledališko manifestacijo Odila Globočnika. Če se malo pomudimo ob zboru, se v tokratni predstavi razčleni v raznovrstne nacije: Franza, Göringa, Himmlerja, Domobranca in druge. Sodelujeta pa še zbor postavnih zastavonoš in vojaške formacije. Vse, kar se izgovori, zaklinja ter nenehno kliče po vstajenju. Ni potrebno siliti konotacij med retorično navdihujočimi nagovori vojaških predstavnikov ali atmosfere filmov Leni Riefenstahl, da nas privedejo do nekega šamanskega momenta. Sama naci vojaška forma je po svojem germanskem trdem kopitanju jezika in natančne vojaške discipline zadostna za klicanje mrtvega in njegovo zaklinjanje, ubijanje.

Predstava reši vprašanje, kako postaviti v soj žarometov zločin, zlo in kruteža, ne da bi ga poveličevali. S tem, ko ga obudijo od mrtvih in se pred nami prikaže v telesu Jureta Henigmana, nas ne zanima, kako je prišel pred nas - zdi se nam le  izmaličena oseba, ujeta v svoje fanatične ideje o tretjem rajhu - zombi. Zombi naci, ki ga moraš spraviti nazaj v grob. Sliši se kot slaba 80's grozljivka ali še slabši špil. Vendar predstava ves čas ostaja nad ravnjo česarkoli, kar bi izničevalo plastičnost namena. Ni pomembno, kako je Odilo prišel tja, temveč da se to ne bi smelo zgoditi, in posledice so jasne že od začetka - ubiti je treba njegovo ime.

Ime Odilo zato ne označuje le naslovnega nacija Odila Globočnika, temveč ime veže nase njegove zgrešene ideale ter še bolj zgrešena zločinska dejanja. Obsojen na ponovno ubijanje je že od začetka, njegovo ime je le znak idej, ki jih obsoja predstava.

Predstava, ki je nastala na besedilni podlagi Petra Mlakarja,  je podala celovito študijo na slovenski zemlji rojenega nacija z imenom Odilo ter do kosti obrala njegovo kariero. Pod t.i. "introvizijo predstave" je podpisan tudi slovenski režiser Janez Pipan, sama predstava pa se ne ustavlja pri predstavitvi tega, kdo je bil Odilo. Zbor res našteje njegove t.i. dosežke, Jure Henigman mu celo poda obliko fanatičnega morilca - njegovo življenje je v predstavi zreducirano na tisto čisto zlo, ki se ga je potrebno znebiti. Njegovo prikazen, ki ni več le oseba in svojo moč črpa iz imena. Najprej izobčijo gnilo, da ga lahko pokopljejo. Če se nadane strahu ime, je zato le bolj ali manj strašljiv kot prej. Če pa se to ime ubije, se s tem izniči moč zla.

Tako kot se je nedolgo nazaj, prav tako v režiji Dragana Živadinova, v predstavi Ekscentrik: Nenehna Antigona zvrstil venček katehez, so se tokrat odštevale postaje, ki so označevale kraje, v katerih je vihral Odilov nacistični srd. Od  11 proti 1 so počasi, v pasijonskem vrstnem redu, postaje padale ena za drugo. Tudi če so to mesta taborišč, v katerih je Globočnik deloval, vse so vodile do zaključka - dokončnega pogreba, podobno kot križev pot odšteva do vstajenja.

Tokratna predstava je bila postavljena v Katedralo Kina Šiška in navkljub sedežni tribuni je postavitev z različnimi zbori izpadla nekoliko koncertno. Gledališki zbor je imel glavno besedo – besedo, s katero so od mrtvih obudili Odila Globočnika in ga ponovno ubili. V neki knjigi nek Jezus umre za grehe človeštva in potem ponovno vstane. Tu pa ponovno vstane zlo, da opomni človeštvo, kar je pozabilo in zakaj ga je zakopalo.

Predstava ne le govori o enem izmed razvpitih vojnih zločincev niti ne predstavi njegove celotne zgodbe. Predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij ponovno manifestira tisto bit Odila Globočnika, absolutno zlo in fanatični morilski srd, zato da ga ponovno ubije, zato da nas spomni na to, česar ne bi smeli pozabiti. Ubijanje imena ni le ubijanje človeka ali osebe, temveč ideje, ki jo je nosil. S tem ne ostane ob robu aktualno političnega mrmrajoč kritike, temveč jasno in glasno zavzame stališče, česa si ne bi smeli več dovoliti. Nedopustno je, da se iz zgodovine nič ne učimo in mirno gledamo ekstremistična nacionalsocialistična gibanja, ki ponovno požirajo spravo, mir ter razumnost. Zlo je potrebno zličkati do obisti in ga vreči v grob. Za zmeraj. Upajmo, da tokrat za zmeraj.

Pa da smo si na jasnem. Od kdaj se mrtveci na pogrebu priklanjajo in se jim ploska? Nikoli. To pač ne gre tako. In tako se tudi zaključi ponovni pogreb Odila Globočnika. Brez poklona in brez aplavza.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.