Simona Hamer: Pošasti. Režija: Vito Taufer. Slovensko mladinsko gledališče, zgornja dvorana, premiera, 15. dec. 2017. Foto: Jane Štravs.

Kako se lotiti preizpraševanja pošastnega v človeku in kako to na oder postaviti v neki abstrahirani obliki? Zdi se mi, da sta se režiser Vito Taufer in dramaturginja Simona Hamer veliko ukvarjala prav s tema vprašanjema. Izhodišče prve uprizoritve Pošasti je bilo Simonino besedilo z istim naslovom, ki ga je napisala po motivih Goldingovega romana Gospodar muh.

Deli besedila se raztezajo med štirimi celotami – vodo, ognjem, školjko in luno – ki se, pretežno linearno, tekoče in brez vmesnih presenečenj, navezujejo druga na drugo. Kraj dogajanja je rajski, vendar samoten otok, ki ga lahko razumemo kot prispodobo sindroma odtegnjene in tudi tvegane potopitve v užitek.

Globinsko plastenje scene z delno prozornimi zavesami (scenografija Branka Hojnika in Urše Vidic) se dobro ujema z vnaprej posneto naracijo, ta pa z video projekcijami, ki napovedujejo omenjene celote. Kostumska uniformiranost (kostumografija Ane Žerjal) poudarja mediokritetno miselnost vpletenih sotrpinov. Fragmenti skupinskega giba (koreografija Jane Menger) na zgovoren način očrtavajo potlačeno nezavedno oziroma demonsko, ki v človeku povzroča strahove, sproža psihoze in zbuja željo po ubijanju. Koreo-moment bi sicer bil učinkovitejši, če bi bili repetitivni gibi bolj poudarjeni, predvsem pa dlje trajajoči.

Skupina razvajenih in očitno že odraslih otrok, ki se po, recimo temu, brodolomu, poskušajo rešiti in vrniti v civilizacijo, je lucidna prispodoba današnjega meščanskega konformizma, ki pa nikoli ne preide v hedonizem. Na namišljeni poti tja se vedno ustraši in ustavi, ker je bodisi premrzlo ali pa prevroče, ker že spet dežuje, ker je prometna gneča itd. Prav to večno izmikanje hedonistične začimbe udobnega življenja pa upravičuje sodobno epidemijo »homo egocentrikusa«.

Imam vtis, da je uprizarjanje razpeto med teatrom podob in obilico izrazito narativnih vložkov, pri čemer prvi funkcionira bolje. Tako recimo prizori ubijanja, pričarani z dinamično igro svetlobe in silhuetnih senc igralcev, na ogled enostavno postavijo človekov ubijalski nagon. V tej enostavnosti je tudi moč konkretnih podob. Ko pa v to igro senc vstopi govor, sploh pa sicer precej prisotno in ne ravno nujno potrebno kričanje, ali pa poskusi neposrednega naslavljanja občinstva, ji nekaj potence kvečjemu odvzamejo.

Skupino vodi enkrat en, drugič drugi vodja. Hierarhijo, kot ponavadi, upravičuje zakon. Georges Bataille v zvezi s tem ugotavlja, da »rablji ne uporabljajo govorice nasilja, ki ga izvršujejo v imenu veljavne oblasti, temveč se zatekajo h govorici oblasti, ki jih navidez opravičuje, jih potrjuje in jim daje vzvišen razlog obstoja. /.../ Kolikor človek hlepi po mučenju, je vloga zakonitega rablja zanj olajšanje: rabelj govori sebi podobnim, če sploh govori, v govorici države«.

Izmikanje užitka se navezuje na hierarhiranje skupnosti. Ko nekomu podelimo mandat, se navidezno rešimo lastne odgovornosti, mandatar pa nikoli ne zagotovi želenih razmer, zaradi katerih je bil izvoljen. Uprizoritev morda želi izluščiti prav to dejstvo in ga dvigniti na raven ključnega izjavljanja.

K jasnejši artikulaciji te namere bi prispevalo odločnejše abstrahiranje razpoložljivega materiala, predvsem na ravni igre. V iskanju gnusnega, pošastnega in grozljivega bi se namreč bilo zanimivo obrniti navznoter, k sebi, v smislu, da bi utelesitev teh uprizoritvenih referenc izhajala bolj iz osebnih stanj nastopajočih kot iz interpretacije teksta, ne pa nujno na njegov račun. Pogumnejša samonanašalnost bi lahko prispevala k daljnosežnejšemu razvoju potenciala uprizoritvene strategije; oziroma že izoblikovane alegorije pošastnosti kot predvsem čutnega fenomena, ki se na nekaterih točkah predstave realizira kot impresija – s prebliski želje po nadgradnji v izčiščeno gesto kritike obstoječega.