Izven okvirjev?

Recenzija dogodka
2. 5. 2022 - 13.30

V Prešernovem gledališču Kranj je že od 10. februarja na ogled predstava Zadnji naj ugasne luč. Režiser Dorian Šilec Petek v svojem avtorskem projektu očitno stavi na vizualno atraktivnost. Zato bomo predstavo poskusili osvetliti z malo bolj likovnega vidika. Navsezadnje oder uokvirja slikarski okvir in zdi se, da visi pred gledalcem kakor slika v galeriji. Poslušalke naj za trenutek zatisnejo oči, poskusijo postati gledalke in si zamislijo naslednje.

Bele stene, na zadnji steni okno. Nekaj klopi. Troje vrat. Skozi vsaka v belino odra sili vsakdanja navlaka. Igrače. Plastične rože. Slike. Gmota nedoločljivih kičastih predmetov.

Ostanimo še malo gledalci in obravnavajmo sceno kot simbolistično sliko, na kateri ni narativa, da bi diktiral pomene predmetov, in so ti vnaprej določeni. Plastične rože so za plastično ljubezen. Igrače so za kupljeno naklonjenost razvajenih otrok. Slike so za kulturo kot statusni simbol. Kič je za slab okus bogatašev. Hladne bele stene so za hladnost medsebojnih odnosov.

Na tem ozadju prepoznamo šest figur, šest modernih arhetipov, ki jih je moč prepoznati po njihovih atributih. Kovček poslovne ženske, bogataševa oprema za golf, steklenica žganja ženske v finančni in duševni stiski, telefon odtujene matere. In mladoporočenca, lika Doroteje Nadrah in Mihe Rodmana, atributa drug drugemu. Neme figure, ki pantomimično uprizarjajo izseke vsaka iz svojega življenja, se na odru srečujejo, vendar se njihove zgodbe ne prepletajo, vsako križanje poti je zgolj naključje, edina skupna imenovalca pa sta nesreča in osamljenost. Predstava v ospredje postavlja socialne tematike, kot so stanovanjska negotovost, prostitucija in nestabilen, pehanju za zaslužkom podvržen življenjski slog, ki odločilno vplivajo na duševno zdravje in medsebojne odnose karakterjev. Kljub fizični bližini namreč med liki praktično ni interakcij. Zato spregovorijo gib, scena in kostumi, ki dramske osebe še intenzivneje tipizirajo, mnoge menjave oblačil pa sovpadajo z vizualnim obiljem predstave.

Očitno je, da režiser skuša gledalce zapeljati ravno s tem, kar predstava obsoja, torej s površinskostjo. Odsotnost dialoga in odločitev, da se večina prelomnih dogodkov ne zgodi pred gledalčevimi očmi – namesto odločilnih trenutkov gledalec spremlja vmesno tavanje – kličeta po nekakšni kompenzaciji. Tako se predstava, da bi gledalca zaščitila pred dolgčasom, ki konzumira njene like in posledično narativ, šopiri z ekscesno sceno in vrstenjem kostumov.

Kopičenje vpadljivih vizualnih dražljajev, kakršnim podlegamo kot potrošniki, postane analogno kopičenju tragično dolgočasnih zgodb nepomembnih posameznikov, iz katerih naj bi se gledalcu razkrila resnica o tem, kako prazni so moderni odnosi. Naj se še tako trudimo iskati globlje pomene; kič je pač kič, vizualni ali intelektualni.

Predstava iz ambivalentnega položaja, v katerem bi ji morda še lahko pripisali tiho tragiko, odločno prestopi na stran patetike s prizorom, v katerem arhetip bogataša v izvedbi Aljoše Ternovška nič hudega sluteče navzoče terorizira s spraševanjem, zakaj ni srečen. Oprema za golf, ki mu visi čez ramo, pa prav nič subtilno dodaja, da ima vendar vsega dovolj. 

Vredno je dodati, da se prizor odvije v čakalnici psihoterapevta; pomoč je torej na voljo, vendar je nekaterim lažje dostopna kot drugim. Bogataš tako dobesedno preglasi klice na pomoč preostalih čakajočih, posledice duševnega zloma pa bodo zanj verjetno manj pogubne kot za ekonomsko slabše pozicioniranega posameznika. Vendar narativ nikoli ne prevpraša pravičnosti situacije; torej naj gledalec sklepa, da je njegovo dejanje upravičeno. To je tudi edini čustveni izbruh, ki smo mu priča, in skoraj deluje kot poskus razbitja monotonije dogajanja.

Režiser na isto raven postavlja raznovrstne tegobe sodobnega človeka, segajoče vse od frustracije lika Vesne Jevnikar zaradi nezanesljive tehnologije do alkoholizma, katerega žrtev upodobi Vesna Slapar. Pa vendar uspe ostati slep za ekonomske in sistemske neenakosti, ki botrujejo le nekaterim od prikazanih tegob, saj je vsak posamezni lik obravnavan v vakuumu, vse prepletajoče se prizore pa povezuje ista duhamorna glasbena podlaga, ki v odsotnosti dialoga dobi toliko večjo moč. Tako lahko sklepamo, da naj do vsakega čutimo isto stopnjo empatije, posledično pa si lahko mislimo le, da neuspešno popravljanje stropne luči boli prav toliko kot deložacija.

V drugem delu predstave, ko se stopnjuje resnost situacij, prej omenjena brezbrižnost vse bolj bode v oči. Poslovna ženska je udeležena v prometni nesreči, odnos med zakoncema, ki sta za nameček ravno postala starša, se postopoma ohlaja, alkoholičarka se je ob izgubi stanovanja prisiljena podati v prostitucijo, bogataš pa se zateče k njej zaradi pomanjkanja bližine. Ob vsem tem pa je med liki na odru čutiti zgolj resignacijo.

Istočasno naša simbolistična slika dobi bolj instalacijske kvalitete. Predstavo na dva vizualno in narativno specifična dela deli abstrakten video, projiciran na spuščeno zaveso, ki traja nekaj minut in očitno nima druge funkcije kot zgolj zamotiti gledalca med spremembo scene. Prej naštetim scenskim elementom se medtem pridružijo improvizirana avtobusna postaja z znakom, klopjo in grafiti, drevo, utelešena avtomobilska nesreča, zvarjena iz avtomobilskih delov, z ene strani odra na drugo je napeta vrv za obešanje perila, čez vse skupaj pa se plastijo dozdevno naključne podobe v intenzivno saturiranih barvah, ki se jasno pokažejo le na belem okvirju, drugod pa so distorzirane. Takšna odvisnost podobe od spremenljivega ozadja rezultira v učinku, ki spominja na računalniške glitche, nasičenost vizualnih dražljajev pa poustvarja izkušnjo socialnih medijev, iz katerih v zanemarljivem časovnem obdobju prejmemo neobvladljivo količino informacij. To pa pogosto spremlja paralizirajoč občutek odgovornosti; občutek, ko je posameznik bombardiran z zloglasnim ozaveščanjem, obenem pa se zave svoje nemoči. Predstava tako pade v isto kategorijo kot niz tvitov, ki nas pasivno-agresivno informirajo o tej ali oni krivici.

Potenciranju vizualne zahtevnosti sledijo tudi narativni drobci; po premoru se namreč na odru zvrstijo katastrofe, ki presegajo tragiko vsakdana. Tako se kot projicirane podobe pred nami plastijo banalni prizori obešanja perila in kajenja, sopostavljeni s travmatičnimi pretresi; vse obravnavano enakovredno in vedno brez razrešitve. Pravzaprav tragedije skoraj delujejo kot razrešitev sama, češ, saj ste si želeli izgovor za svojo nesrečo, mar ne?

Tako nam na koncu ni čisto jasno, ali so ti dogodki kazen za apatijo odtujenih posameznikov, ki niso kos kapitalizmu in njegovi hiperprodukciji, ali so to zgolj žrtve sistema, kot so gledalčeve oči žrtve brutalne zgoščenosti vizualij. Predstava je tako še najbolj uspešna v vzpostavljanju enotne vizualne podobe sodobne kapitalistične izkušnje, v kateri so nam podobe vseh vrst servirane na istih platformah in v takšnem številu, da njihova moč končno razvodeni. Vendar pa predstava pade v isto past, saj nam je prav tako na isti ravni serviran njen narativ.

Pisala je vajenka Neža U.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.