Jaz pa sam s seboj

Jaz pa sam s seboj

Recenzija dogodka
15. 7. 2019 - 13.00

Pred okni Stare mestne elektrarne - Elektro Ljubljana je razprostrta mreža. Na mreži visijo moški suknjiči. Pred njimi je obešen moški. Oziroma moški z vrvjo, zarolano okoli vratu, lebdi nekaj metrov nad tlemi. Nekako leži na njej. Ob nežnih zvokih glasbe se odmota, naredi par poetičnih premikov gor in dol po vrvi. Nato pade plosko na tla. Tema.  

Uvodni prizor zariše ton predstave Črni petek plesalca Branka Potočana in dua Silence. Skozi predstavo se nizajo odrsko-glasbene podobe, ki jih izvajajo trije moški v srednjih letih, v črnih hlačah, v črnih srajcah, pred črnimi zavesami.  Luč Andreja Reze Petrovčiča na njih meče izrazite sence. Smo v nekem prostoru vmes, nemara v mislih našega junaka, nemara v spominih, sanjah, morda v vicah. Kljub izdatni količini štrikov, ki visijo s stropa, predstava niti ne govori o samomoru, ampak o tistem pred. O moški samoti, izgubljenosti, melanholiji. 

Skozi gozd je šel,

skozi temen gozd —

v srcu žalost in bridkost.

Vprašal je drevo

zelenečih vej:

»Imaš li drugóv, povej!«

 

Metoda predstave je v plesni prezenci Branka Potočana, ki se ponudi kot kanal, prek katerega se občutje v živo predvajane glasbe utelesi in razpre v odrske podobe. Počasi odvijajoči se prizori so sestavljeni iz gibalno dokaj preprostih gibov, a v plesalčevem izvajanju pridobijo mehkobo, poetiko, sočutje in človečnost, ki jih s sabo prinese pol stoletja izkušenj. Naš junak, slehernik, se recimo v enem od prizorov med dvema na tla položenima štrikoma premetava v fluidnem plesu floorwork oz. talne tehnike. Podoba uteleša notranji občutek junaka, hkrati pa dopušča odprto interpretacijo - četudi se prizor dogaja na tleh, bi lahko ponazarjal tudi lebdenje v zraku, ki ga publika gleda od zgoraj. 

Dramaturgija predstave spominja na nizanje videospotov: vsak prizor poteka na svoj komad, ki sta jih z izjemo za predstavo posebej uglasbenih Melanholičnih misli Dragotina Ketteja Branko Potočan in dramaturginja Andreja Kopač nabrala iz kataloga skupine Silence. Tako na skladbo Strange in a Strange Way Potočan zapleše tesnobo moža srednjih let v mali uradniški sobici, zarisani z dvema štrikoma, stolom in copati. Mehanični robotski gibi. Zrenje naravnost, sedeč na stolu. Plesni solo okoli stola je sestavljen iz gibov železnega repertoarja, ki smo jih že mnogokrat videli pri Potočanovi skupini Fourklor ali na njegovih delavnicah. A kljub njihovi enostavnosti jim način Potočanovega izvajanja odpre dodatne razsežnosti. Preprosta kretnja z roko priča o notranjih občutkih moža, ki je dal že dosti skozi. Lahkoten obrat doda petdesetletnemu sleherniku nežnost in poetičnost, ki mu ju ne bi pripisali. 

Reklo je drevo:

»Imam, imam jih,

kot je listov zélenih.

Če se veselim,

veselijo se,

z mano žalostijo se!«

In dejal je: »Glej,

jaz pa sam s seboj ...

Bodi ti prijatelj moj!«

 

Mešanje vsakdanjega in nepričakovanega predstavo približa nadrealizmu, kot ga je razumel slikar Max Ernst, namreč kot gibanje po “mejnem področju med notranjim in zunanjim svetom”. Prostor dogajanja je nejasen, splošen in občinstvu omogoča, da v podobe naseli lastna občutja in interpretacije. Lebdeči suknjiči bi lahko recimo pomenili svet moških ali poslovni svet ali pa svet obešencev. Junak pisarniškega prizora nemara opravlja isto delo že mnogo let, nemara so se otroci odselili, do upokojitve pa je še daleč. In tako naprej. Drugače kot v Potočanovih starejših solih, recimo Območju za pešce iz leta 2004, tu nimamo opravka z odrsko manifestirano domišljijo posameznika, ampak se pred nami materializira notranji svet travm, ki jih posameznik doživlja pod družbenim pritiskom. Podobe vsakdanjega skupno doživetega sveta so preoblikovane skozi osebno optiko obupa. Najbolj nadrealističen je gozd iz sedmih s stropa padajočih štrikov, med katerimi plesalec pleše in se nazadnje v njih zaplete. Gozd iz vrvi je hkrati lirična stilizacija dreves, mračnjaška podoba iz nočnih mor ali pa manifestacija obupa posameznika, ki išče izhod iz pritiskov, ki ga oklepajo.

Zašumelo je

in se znižalo

in se mu približalo ...

Vzelo k sebi ga,

in nič več ni sam ...

Zdaj visi na veji tam.

 

Pesem Melanholične misli je rdeča nit predstave in tudi glasbena podlaga, na katero se junak zaplete v drevesa iz vrvi. Z njo se zgodba posameznika sreča s širšim slovenskim kontekstom in kolektivno moško melanholijo. Moško optiko predstave bi lahko razumeli skozi sceno fizičnega teatra devetdesetih, iz katere izvira Potočan; slednja je pogosto tematizirala dinamiko med moškimi in ženskami. Ta optika je nemara vezana na tematiko samomora - pri nas je trikrat več moških kot ženskih uspešnih samomorov. Posebno v skupinskem prizoru med Potočanom, Hladnikom in Benkom se zariše kulturni miljé, ki je izrazito moški - trije gospodje v srednjih letih prebijajo tišino z glasnimi vzkliki: “Ej, kje si ti?!”, “Kako si?!”. Trepljanja po hrbtu in vzklikanje se kažejo kot maska, zakrivajoča siceršnjo notranjo negotovost, ki jo razpira predstava. Črni petek zariše svet moških, morda iz določenih generacij, iz določenih kulturnih okolij, ki čustev in notranjih tegob ne izražajo pred drugimi. Predstava pripelje v vidno ta neizraženi nemi notranji svet in da glas neslišanim junakom. Občinstvu pa prostor in čas za prebavljanje kolektivnega nezavednega.  

Predstavo prežema Potočanovo sočutje do njenega junaka oziroma junakov. To vidimo v mehkobi gibov, v porozni prezenci, skozi katero polzijo izkušnje, zgodovina in čustva. Ali v predzadnjem prizoru, nekakšnem zatišju med vseprevevajočo tesnobo, v katerem Branko lahkotno poplesava na konicah prstov v nedoločenem prostoru med nebom in zemljo. Prizori, ki najbolj izražajo junakovo notranje občutje, se odvijajo v nekakšnem medprostoru, ki se na odru manifestira v vertikalnem plesu po vrveh ali horizontalnem prepogibanju na tleh, torej v nevsakdanjem načinu gibanja. To plesno virtuoznost Potočan pregnete z drobnimi kretnjami in pogledi, ki nudijo okno v človečnost in zgodovino našega slehernika pa tudi v Potočanovo plesno zgodovino in izkušnje. 

Črni petek je predstava starih mačkov, ki se dobro počutijo v svoji koži ter drug z drugim in katerih prekaljenost pod gibe, petje in note doda podtone izkušenosti in modrosti. Ravno zaradi svoje prekaljenosti lažje dopustijo, da se kolektivne zgodbe in občutja prek njihovega plesa in igranja manifestirajo v prostoru, kjer jih lahko izkusimo skupaj. Skozi odrske podobe in komade se artikulirajo občutki, o katerih je sicer težko govoriti, se jih pa da občutiti in jih skozi predstavo nemara pripeljati do očiščenja. 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness