Festival Lutke je na vsaki dve leti mednarodna poslastica za ljubitelje lutkovnega in vizualnega gledališča. Čeprav odrasle gotovo bolj pritegnejo velike in male produkcije, namenjene starejšim od petnajst let, v festivalskem izboru ne gre spregledati uprizoritev, ki v dvorane vabijo tudi mlajše občinstvo. Te so lahko uprizoritveno prav tako dovršene, izvirne in igrive kot predstave za odrasle – včasih celo še bolj.

Razširjeno razumevanje lutkovnega gledališča kot gledališča za otroke ne izvira kar od nikoder. Poleg tega, da gre za medij, v katerem dejansko nastane mnogo predstav, namenjenih otroški publiki, je za marsikoga lutkovno gledališče tudi prvi stik z gledališčem sploh. Tako lutkovno gledališče nase prevzame težo dveh včasih kontradiktornih vlog: po eni strani naj bi otrokom približalo gledališče in jim dopuščalo, da po svoje izkusijo gledališki dogodek, obenem pa jih, običajno implicitno, uči gledaliških konvencij in gledališkega bontona. In čeprav lahko bonton zveni blazno puritansko, je v kolektivni izkušnji, kakršna je gledališka, vsaj v neki obliki nujen. Marsikdaj tudi postavljamo meje, pogosto na račun impulzov, ki izvirajo iz iskrene otroške, nenazadnje človeške radovednosti. Otroke na primer zaustavimo, ko se radostno poženejo na oder – bodisi da bi si pobliže ogledali ali pa sami postali soudeleženci dogajanja –, po predstavi se ničesar ne dotikamo, gledamo samo z očmi in druge znane viže. Ta pravila, najsi bodo še tako smiselna in utemeljena, so mlajšim otrokom težje razumljiva in sprejemljiva, predvsem pa manj ljuba. 

Tudi letošnji cvetober otroških predstav sledi festivalski viziji, ki jo je bilo zaslediti že v preteklih izvedbah Lutk. V izboru namreč najdemo nedidaktične, nemoralistične uprizoritve, ki ne klecnejo pred pragom abstrakcije, marveč se sprehodijo tudi po njenih planjavah. Otroške predstave niso le neke trivialne basni, pač pa se lahko povsem odrečejo konkretnosti, tako na ravni vizualne podobe, izbire materiala kot tudi kar zadeva besedilo. Letos so bile med predstavami za otroke v izraziti manjšini tiste z besedilom; večinoma so v brezbesedju v ospredje postavljale zlasti vizualne podobe in spregovarjale v jeziku lutke.

Uprizoritvi z najnižjo starostno omejitvijo na Lutkah 2024 upoštevata otroško radovednost in željo po bližjem seznanjenju z elementi predstave in občinstvo po predstavi eksplicitno povabita k igri in rokovanju z lutkami. Pomelo je zaljubljen … v žabo, dež in še kaj poljskega gledališča Fraktal, ki je namenjena starejšim od dveh let, spremlja rožnatega slončka z gumbnimi očmi in dolgim nagubanim rilcem, ki spoznava svet in bitja okoli sebe. Uprizoritev je prepletena z glasbo, a glasbila tudi po predstavi ostajajo nedotakljiva. Zato pa lutke ostanejo animirane še po predstavi v rokah animatork, ki za otroke, osredotočene na lutke, niti ne obstajajo. Otroci po predstavi stopajo v igro z lutkami in tako s predstavo vzpostavijo stik še na bolj osebnem nivoju. Slončkova radovednost in prijateljevanje z drugimi živalmi tako nista več le njegova lastna, ne gre le za zgodbo, ki smo jo videli, pač pa lahko občinstvo izživi lastno radovednost ter samo naveže stik z bitjeci iz predstave. 

To osnovo potencira in vrhunsko izpelje uprizoritev O svetu Vilenskega gledališča »Lėlė«. Gre za uprizoritev, namenjeno otrokom od prvega leta starosti. Ta starostna skupina je na slovenskih odrih sicer nagovorjena zelo poredko. V dvorano vstopimo brez čevljev in se posedemo na male odejice. Scenografijo tvori mehka gmota blaga, pletenin in pliša. Lutke so raznolike in si v svoji vizualni podobi dopuščajo biti igrive – so predmeti, ki bolj ali pa manj spominjajo na določene živali, gledalci pa sprejmemo to igro. Od konkretnih podob plišastih živali se vizualna podoba razigra do race, izoblikovane iz žice, pa vse do mehke raznobarvne gmote, ki je bojda prašič in tako naprej. Izreden dosežek uprizoritve je njeno usmerjanje gledanja. Občinstva ne postavi pod oder in zahteva, da svojo neprekinjeno pozornost usmerja vanj, pač pa je občinstvo posedeno na odru, uprizoritev pa išče gledalčev pogled, namesto obratno. Vsak nov dogodek, vsaka nova entiteta na odru dobi svoj čas. Občinstvu pusti prostor, da se na novost odzove, nato pa se novovzpostavljeni akter na svoj način približa publiki in se ponudi stiku in interakciji z vsakim posebej. Pri tem dogajanje ne stagnira, obenem ni preobloženo, gledalcem pa dopusti, da njihov fokus potuje po celotnem prostoru, vendar pa se vedno znova vrača – vsaka sprememba pritegne našo pozornost, nakar nam prepusti prostor in čas, da jo raziskujemo. Po predstavi se lahko dotaknemo česarkoli in tudi raziščemo uprizoritveni prostor, ki nam je prej vendarle določal mesto v njem. Uprizoritev je tako obsežna senzorična izkušnja, od katere se tudi starejši od enega leta težko poslovimo.

Z britanskega otočja se je na festivalu predstavila skupina Hopeful monsters z uprizoritvijo Nadobudne pošasti. Tudi ta ne temelji na linearni zgodbi in dramskem trikotniku, temveč jo gradijo drobci vsakdanjika nekih … bitij. Lutke uprizoritve so roke animatork, ki jih slednje transformirajo v raznovrstna bitja. Animatorke so izvedbeno natančne, pri čemer jih učinkovito podpira tudi luč. Uprizoritev je izrazito humorna brez ene same besede – zanaša se torej na humor, ki ga lahko ustvari na vizualni ravni svojega medija. Dovršenost uprizoritve in njena razdrobljenost na drobne, vsakdanje, med seboj nepovezane prizore družno izpostavljata dragocenost in ljubezen do uprizoritvenosti same. Ni usmerjena v izgrajevanje zgodbe, pač pa v izgrajevanje lastnega sveta, v katerem se vzradosti vsakega prizora in vsakega smeh vzbujajočega miganja prstov in rok posebej.

Za razliko od doslej omenjenih uprizoritev se Mišek Julijan Lutkovnega gledališča Ljubljana v svoji vizualni podobi ne spogleduje z abstrakcijo, ampak prinaša konkretne in prikupne lutke živali. Na prelepem vrtljivem odru ob glasbi, ki bi lahko skoraj sama povedala zgodbo, uspe uprizoritvi brez besed v tridesetih minutah ujeti razgibano življenje gozdnega ekosistema in naslovnega miška. Z virtuoznim kombiniranjem narativa in krajših, z osrednjo zgodbo ne neposredno povezanih prizorov in likov izgradi živahen gozd z distinktivnimi junaki.

Žanrsko raznolikost izbora za mlajšo publiko so dopolnile Male zgodbe brez besed francoskega L'Alinea, pri katerih lahko odrasel gledalec pozabi, da gre za »otroško« predstavo in se prepusti odlični humoreskno-groteskni uprizoritvi, zgrajeni na tradiciji ročnih lutk. Te se lovijo, pretepajo, vstajajo od mrtvih in še kaj, vendar to v lutkovnem mediju, še posebej pri ročnih lutkah, ne izpade strašno, temveč smešno ali celo groteskno, pri tem pa gre za tip humorja, ki deluje tako za otroško kot za odraslo publiko. 

Na festivalu niso umanjkali niti izvirno senčno gledališče, abstraktno snovno gledališče in uprizoritve po klasičnih literarnih predlogah. Lutke 2024 so torej postregle s kvalitetnim raznolikim programom tudi za mlajšo publiko. Dokazale so, da se prav z odločitvami za neverbalnost in včasih abstraktnost uprizoritve namreč izognejo ozko opredeljenim starostnim okvirjem in postanejo zanimive tudi za odrasle. Pri tovrstnih predstavah za otroke se pogosto, še bolj ko ne gre za festivalsko publiko, izkaže, da odraslim, ki spremljajo nadobudne male gledalce, vzbujajo nelagodje. Odrasli neredko čutijo potrebo po pojasnjevanju in osmišljanju vsebin in podob, ki ju otroci ne potrebujejo. Zato ima gledališče za otroke odraslim nemara ponuditi več, kot bi si mislili, in utegne, če mu to dovolimo, v gledanju uriti tudi starejše obiskovalce.

Z ninicami se je radostila Tjaša.