Dramski tekst Svinje Tomislava Zajca je bil v Vinkovcih, v 'blatnemu delu Slavonije', uprizorjen naturalistično. Predstava pa je v lokalnih glavah izvenela kot politična provokacija, v intervjuju zapisanem v gledališkem listu Gleja pove avtor teksta. V Ljubljani ni bilo tako. Tukaj je naturalizem pogorel; blato, svinje in odnosi so bili zapakirani v groteskno eskapado potencirane igre. Komično v uprizoritvi je gledalca zaprlo v kletko, v kateri je mogoče slutil trpki realizem. Vprašanje, ki zadane v glavo ob omenjenih nasprotjih ima takisto dvojni obraz. Se bi še zmogli smejati surovemu realizmu in ali smo groteskno še sposobni vzeti zares?

Farma svinj kot podganja past ujame dve sestri in jih zaradi skrbi za živino ne izpusti. Velika Ibru – Barbara Kranjc in Mala Ibru - Jelena Rusjan, živita sami, v hiši z vrtom, ki služi kot pokopališče za trupla učiteljev Male Ibru. Mati in oče sta mrtva, družbo jima delajo samo svinje, njune prijateljice in v nevarnih življenskih situacijah tudi rešiteljice. Dve kmetici in angelske svinje, ki pazijo nanju.

Režiserka Renata Vidič je fokus usmerila v odnose, ki temeljijo na odsotnosti. Osrednja nit je odnos Male in Velike Ibru do njunega dvanajst let mrtvega očeta, ki še vedno s panoptično vseprisotnostjo nadleguje junakinji. V zadnjih trenutkih se vendarle pojavi na odru, kot bizarna strohnela lutka, da mu lahko razbijeta glavo. Sledi odsotnost vseh ubitih učiteljev, ki so želeli iz Male Ibru potegniti potenciale za mnoge dejavnosti. In nazadnje odsotnost Svinj, ki se jih zasluti preko trofejnih svinjskih glav in prašičjega smeha velike Ibru.

Ravno ta manjko, ki preko refenečnih tekstovnih pasaž kaplja v gledalca, poudarja uprizorjeno metaforo. Z odsotnosjo se odpira možnost nanašanja na aktualno resničnost. Oče kot mrtva avtoriteta, ki še vedno terorizira z mehanizmi samoumevne, a zato spregledane, represije. Učitelji različnih dejavnosti predstavljajo intelektualno tkivo, kateremu kontradiktorno ne uspe premakniti učene misli naprej, zato se jih mora odstraniti. Funkcije ne zmorejo več opravljati učinkovito. Svinje pa so element, ki pobeg iz zemeljskega inferna onemogočijo, lepilno sredstvo, ki situacijo brezizhodno okameni.

Odsotni elementi sistema na makro ravni dogajanja stopijo v relacijo z likoma, ki na semantični ravni predstavljata novo avtoriteto, pripisano Veliki Ibru in željo po ubegu Male Ibru. Slednja po napornemu prebijanju živega zida vedno omaga in se prepusti skrbni roki velike nezmotljive Ibru. Ujetost v cikličnost dogajanja je določena z repeticijami gibov in situacij. Moreča razvidnost forme, a hkratno odkrivanje mehanizmov na različnih ravneh, eksponentno razvijata atmosfero grotesknosti dogajanja in absurdnost vračajočega, zaciklanega terorja. Nepričakovane poteze, kot so obsedenost s čistočo Male Ibru, šampanjec za nazdravljanje in cinična prizemljenost Velike Ibru, v nasprotju z moralno oporečnostjo kmetic takšno atmosfero še poglobijo.

Potencirana, eksplicitna in obenem resna igra pokrije tekst, ki je imel primarno vključene tudi songe. Te so v predstavi delno zanemarili. Glasba, ki jo je delal Damir Avdić, je sicer ostala in dopolnjevala kratke pripovedovane reminiscence oziroma je izpolnjevala funkcijo veziva med prizori dogajanja.

Tomislav Zajec je namreč označil drmasko delo tudi kot muzikal, vendar različne pristope ponavadi nakopičeno združene v muzikalih lansira v dogajanje kot ferkventne situacijske drobtinice, ki narekujejo petje, ples ali pripovedovanje. Tekstu se samemu zase malo šibijo noge, saj v trenutkih, ko želi biti muzikal deluje rahlo kaotično in v kontinuiranih skoraj identitčnih dialogih dolgočasno. Suma-sumarum potenciali drame pridobijo plus šele z igro.

In če sklenemo z izhodiščnim prebliskom - kaj bi se torej zgodilo v primeru naturalizma? Avtentičnost, se zdi, bi v tem primeru ne ponudila možnosti tako učinkovite berljivosti odrskih metafor. Te bi ostale pred neprebojnim materialom verjetja na odrskemu dogajnju.

Oink oink vas pozdravljajo svinje in Sonja Zlobko.