Ker smo beli in debeli

Ker smo beli in debeli

Recenzija dogodka
19. 9. 2018 - 13.00

Predstava, ki že s svojim naslovom izziva provokacijo, torej vzpostavljanje provokativnega odnosa do svojih gledalcev in preigravanja uprizoritvenega suspenza, v pričakovanjih svojega zastavljenega cilja zadovolji, a hkrati še bolj problematizira pričakovanje kot gledalsko požrešnost in privilegij izobražene, zdolgočasene belske kulture.

V konstrukt sveta pričakovanj, preigravanj, posmehovanj in razočaranj nas popelje že dolgoletno uveljavljena skupina Beton ltd., ki v zasedbi igralsko dovršenih in zmeraj domišljenih ustvarjalcev Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana kot ponavadi poskrbi za presenetljivo doživetje polemičnega značaja. Vseeno pa se tokrat, v drugem delu nemške trilogije z naslovom Velika pričakovanja, odmikajo od klasično performativnega in poglobljeno besedilnega ter se spustijo v polje plesno-gibalnega in skoraj groteskno-mimetičnega polja pantomime.

Svet, ki nam ga ustvarjalci razkrijejo, je svet, ki se skriva za črno gledališko zaveso. Ko se ta odgrne, nam odpre pogled v zamenjano pozicijo odra in tribune v dvorani Stare mestne elektrarne. V minimalistični scenografiji, ki jo v začetku tvorita gledališkemu smetišču podobna grmada črnih stolov in preprostega lesenega uokvirjenega konstrukta, nas izza okov te skicirane scenografije pozdravijo pogledi in izpraznjeni vzkliki glavnih akterjev. Predstava v prvih dvajsetih minutah s pomanjkanjem govorjenih besed ter zgolj karikiranimi grotesknimi pogledi in mimetičnimi reakcijami preigrava vprašanje suspenza ter igra na najbolj stereotipne in klišejske prvine, kar jih premorejo prvinske oblike uprizoritvenih umetnostih. V ozadju nas pozdravlja napis “dobrodošli”, ki že nakazuje na ciničen ton sveta, v katerega smo vstopili.

V svoji nagajivi maniri igralci neprestano drezajo v nas s prisiljenimi zlaganimi nasmehi, insceniranim šokom, sramežljivimi gestami deljenja fiktivnih rož – nam, publiki. Dalje izsiljujejo aplavze in se spogledljivo opravičujejo zaradi performativnega izbruha - opletanja s sekirami. Za zaključek v manifestativni gesti umivajo nogo enemu od izbranih gledalcev, kar bi bilo moč razbrati tudi kot komentar na režijski pristop znamenitega Petra Brooka, ki je pred vsako vajo svojim igralcem opral in obrisal stopala.

Prvi nekoliko dramski prizor je slika napol golega Jordana, ki kot užaljen otrok opravlja potrebo, sedi na prazni kanglici vode, v kateri se je prej umivalo poljubno stopalo iz občinstva. Bezjak ga v maniri vzpostavljene avtoritete, ki asociativno spominja na režiserjevo pozicijo v odnosu do igralca, sili, da nam pove, zakaj je nesrečen. Ko isto vajo ponovi Stegnar, smo zdaj gledalci tisti, ki smo obtoženi njegove nesreče. Ko pa se zopet pojavi Bezjak, sta zdaj onadva odgovorna za tišino in nesrečo nas – gledalcev. Omenjen prizor, ki nosi največjo težo in ki se poveže v otroško zasnovano koreografijo, ki nas potem spremlja do konca predstave, v resnici predstavlja “statement” celotne uprizoritve in odnos ustvarjalcev do samih sebe ter do svoje publike.

Ustvarjalci nas ob spremljavi precizno dodelane luči in minimalističnega video-mappinga ter projekcij sonde57 in toni soprano v kombinaciji z zvočnostjo, ki sega od distorziranega basa do pop glasbe pod taktirko VIS U$IŁ ali Maksima Špelka, Janeza Weissa ter Jureta Vlahoviča, popelje na popotovanje skozi zgodovino gledalčevih pričakovanj in kopičenje stiliziranih oblik grajenja suspenza. Vse od preigravanja bazičnih gledaliških postopkov preko klasično žanrskih pristopov westerna, horrorja, absurda in groteske pa vse do distorzirane distopije in karikirane sodobnosti.

Preplet vizualij in glasbe v svoji berlinsko hipsterski in uporniško darkerski estetiki pride najbolj do izraza v sekvenci, ko smo vpeljani v destrukcijo tribunskega avditorija pred nami, kjer se ustvarjalci ob zadušenih cvilečih krikih pretvorijo v zamaskirana futuristična antropomorfna bitja. Ta bitja, ki spominjajo na deformirane dojenčke iz Krasnega novega sveta, nadaljujejo s prebiranjem dnevnika povprečne bogate belke, ki v svojih zapisih preko vprašanj, kot so: “Ali naj se oblačim bolj ekstravagantno ali bolj normalno?”, zopet podčrta posmeh ponavljajočemu se ciklu ironično predstavljenih “white people problems”, ki jih ustvarjalci na različne načine vpeljujejo tekom celotne predstave.

Skozi vso predstavo se v razdrobljeni kolažirani dramaturgiji pojavlja že prej omenjena koreografija, ki nas neprestano postavlja v pozicijo sumničave superiornosti, hkrati pa v nas izziva posmeh do banalnosti igralskega početja. Vse dokler ustvarjalci koreografije ne vokalizirajo v hit popevko z refrenom: 

“Mi vsi in jaz in jaz in jaz smo nesrečni. Ker imamo občutek, da ne smemo govorit. Ne ne ne. Zakaj? Ker smo beli, debeli, bogati kozmopolitski, skratka hetero normativ, ni ni ni, ne ne ne. Nadreprezentirani,”

ki v nas najprej vzbudi posmeh, nato krivdo ter na koncu odpor do videnega in slišanega. Ta pesmica, ki je pravzaprav srž vsega, s čimer se ustvarjalci v prestavi ukvarjajo - bodisi posredno bodisi neposredno - pa v gledalcih vzbudi odklonilni občutek, ki so ga ustvarjalci, kolikor jih poznamo, načrtovali od samega začetka.

Konec nas skozi cikličnost dramaturgije privede nazaj do začetka; igralci odigrajo začetek predstave, ki je tokrat zrcalno obrnjen v scenografijo praznega avditorija. S tem Velika pričakovanja vsesplošno zaključijo podobo predstave kot velikega internega poklona ljubezni do uprizarjanja in simultano gromozanskega posmeha sami uprizoritveni umetnosti ter nam, priviligiranim uporabnikom - gledalcem, ki bomo pristali na ogled in vrednotenje prav vsega, kar je postavljeno na oder pred nas.

Predstava tako z vsebino kot izvedbo pušča mešane občutke, kljub temu pa sproža polemike in nas do same teme uprizarjanja ter vprašanja priviligiranosti tako znotraj umetnosti kot znotraj družbe ne pušča ravnodušne in indiferentne. Če nič drugega, v nas zapušča odmev refrenskega hita, ki deluje kot opomnik na odgovornost do razumevanja svoje pozicije v odnosu do reprezentiranja pozicije drugih.

...

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness