Kje je moj jaz?

Kje je moj jaz?

Recenzija dogodka
21. 2. 2020 - 13.30

Pred belim projekcijskim platnom, na belem plesnem podu, ki pokriva tla od bele stene do bele stene Stare mestne elektrarne - Elektra Ljubljana na stojalih za mikrofone stojijo štirje pametni telefoni. Vsak pošilja sliko na svoj del platna. Ko pade plesni beat, na oder prikoraka četvorica performerjev s pretiranimi nasmehi. It’s showtime! Povodenj popularnih plesnih štanc zgodnjih devetdesetih, evergreenov in R&B monstrumov odnese plesalce v kolektivno drvenje, gruvanje, žuranje. V njem vsak po svoje posnema gibe drugih, ponavlja malo prej izvedene gibe, šarmantno pogleduje v kamero, s pogledom čekira soplesalce. Nasmehi se nalimajo in odlimajo z obrazov. Na platnu črke v fontu internetnih memov zapovedujejo mantro uživanja: MI GA SPET ŽINGAMO. You Only Live Once!

Prvi prizor predstave MEMEMEME koreografa Jana Rozmana preplete prizor žuranja v diskaču s streamanjem na socialnih omrežjih. Diskurz internetnih memov se vpne v medsebojno prepričevanje, kok na ful se mi dogaja. Norenju navkljub je koreografija strukturirana - iz repeticij in zrcaljenj lahko razberemo gibalne napotke. Hkrati je plesna tapiserija mnogoplastna in dinamična, tudi zaradi raznolikega ozadja nastopajočih: Julija Pečnikar, Kaja Janjić in Daniel Petković imajo poleg sodobnoplesnih tudi performativne, igralske, reperske in drag queen kapacitete, četverico pa dopolni še glasbenik in gledališki improvizator Peter Frankl. Vsak prinese malo drugačno prezenco, vsak malo po svoje izvede gibe, hkrati pa se vsi trudijo biti sprejeti s strani kolektivne mašinerije. Namesto klasične homogenosti koreografije kot od zgoraj hierarhično podanih gibalnih zapovedi Koreografa imamo opravka z diktatom horizontalne strukture. V tem predstava vsebinsko ne izhaja le iz internetnih memov in konteksta socialnih omrežij, ampak iz koncepta mema kot družbene vzporednice genu, ki se enako replicira skozi svoje nosilce v neskončnost. Hočeš nočeš smo v družbeno interpelirani, to isto družbeno pa s svojim vsakodnevnim vedênjem ponovno potrjujemo.

Repeticija replikacije v MEMEMEME drvi z ritmom nenehnega hlastanja, ki ga dramaturginja Vasja Hrvatin v gledališkem listu poveže s potrošništvom in oglaševanjem. Meme pritiska na genetske vzvode dopaminske odvisnosti od vedno novih dražljajev. Na telesni ravni pa intenzivnost odrskega dogajanja proizvede skupnostni telesni naboj. Posamezno telo je vpeto v gravitacijska polja drugih telesnih intenzitet, divjega ritma glasbe in video projekcij. Družbenost se pokaže kot kvaliteta okolja, kot vseprevevajoča atmosfera, kar dodatno podčrta lučna slika Urške Vohar z ambientalno osvetlitvijo s strani. V tej mreži prepletenih struktur in gravitacij je pozornost nastopajočega le delno usmerjena k publiki in bolj k telefonskim zaslonom ter k drugim izvajalcem. Dodatno plast vpetosti v digitalno mrežo vpeljejo živozeleni kostumi Tanje Pađan, ki performerje pretvorijo v green screen platno - nevtralno podlago za postprodukcijsko video manipulacijo. A kje je tu mesto posameznika kot ideološkega centra sodobne družbe? Kje je ta »me« v ME-ME-ME-ME? Drugi prizor ponuja možni odgovor, ta recenzija pa dva možna vstopa vanj. 

Prvi vstop - ogled premiere 21. novembra lani. Sedeč nekje v srednjih vrstah tribune, sem bil potopljen v impozantni mehanizem video projekcije Vida Merlaka. Pred nami se nizajo uprizoritve internetnih memov: performer pozira v osvetljenem pravokotniku, drugi ga snema, ostala dva dopolnita ali kopirata pozo. Slika se projicira na platno, podnapisi na njem pa skozi drugi prizor oblikujejo relativno kompleksno pripoved. Prebiramo monolog milenijca, ki se čuti ujet v lastne podružbljene vzorce in skuša s cinizmom vzpostaviti distanco, s katere bi lahko zadihal kot posameznik. Hkrati je cinizem vnaprejšnje priznanje neuspeha in lastne nemoči. Kok smo bedni. LOL. Naracija je problematična. Prvič, ker lahko s svojo močjo nadvlada nad plesno plastjo predstave, ki jo gledalci posledično prebirajo kot zgolj ilustracijo besedila. Drugič pa: kje je znotraj tematike družbenih repeticij vedênja sploh prostor za prvoosebni jaz? Vprašanje, na katero, priznamo, ni enostavnega odgovora. Memi niso subjekt, ampak strukturni element, ki razkrije, da je tudi sam »jaz« zgolj diskurzivna funkcija. Torej: meme. Ali je vpeljava subjektivitete manifestacija milenijske psihološke strukture - trenutno zadnjega člena vedno opaznejšega zdrsa v patološki narcizem, v katerem se posamezniki vzpostavijo šele s povratno zanko odobravanja okolice? Oh, želiš, da te predstava osebno nagovori? Se moraš poistovetiti z liki, da začneš razmišljati o vsebini? 

Drugi vstop - ogled v nedeljo, 16. februarja, pred večinoma milenijskim občinstvom. Sedeč v sredini prve vrste, sem se znašel v intimni bližini nastopajočih. Lahko sem bral detajle njihovega telesnega obnašanja. Vrata v predstavo mi je ponudila odrska prezenca Julije Pečnikar, ki ostane trdno zasidrana v telesu, zdi se, da v hrbtu. Od tam se ji na obraz zariše smajli in tja zopet ponikne. Namesto neskončnega drsenja želje po označevalski verigi, ko kopiraš mimiko drugih, namesto hlastanja za dopaminsko srečo, ki prinese le jutranjega mačka, se telo pokaže kot to, kar obstane. Kot k’ plešeš v diskaču in totalno padš u komad od Cher, pa pol u komad od Daft Punk, pa je konc, pa ti brni v ušesih, pa švic teče po telesu, pa nisi Cher, nisi Daft Punk, ampak si, kar si. Če se individuum pokaže za krhek antipol družbenosti, saj je sam družbeni konstrukt, telesnost ponudi prizemljeno sidrišče. Lahko opazujemo, kako se družbena obnašanja oblikujejo iz telesne prezence.

Podobno vrzel med podobo in bivanjem razkrije slučajna napaka v prizoru, v katerem Peter Frankl nemo prebira na zaslon telefona izpisano besedilo. Namesto Franklove psevdoosebne izpovedi smo bili zaradi pomotoma vklopljenega filtra priča osebnim travmam … severnega medveda. Filter je poudaril distanco med Petrom na robu tribune in Petrom na projekciji ter s tem nazorno razril mehanizem nastajanja podobe, nas pa s komičnostjo vrgel iz podoživljanja. Tretji prizor brez projekcije, v katerem performerji z minimalno gestikulacijo počasi kopirajo drug drugega in se uglašujejo, prav tako omogoča razbiranje skupinskega protokola. Ali s tem uprizarjajo zgolj-tu-prisotnost ali fejk newagevsko kolektivnost, je najbrž namerno prepuščeno interpretaciji. Predstavo zaključi akcija raztrganja papirnatega platna. Nato si vsak performer zaselotejpa svoj kos papirja okoli glave in podčrta že prej razvidno poanto, da ne moremo ubežati družbeni projekciji. Pa vendar: nerodno stopicanje pacmanov po dvorani, njihovo klicanje drug drugega, držanje za roke - vse to priča o telesni bivanjski podstati. 

Z izrazito duhovitim statementom in raznolikim naborom nastopajočih prinaša MEMEMEME svež veter v slovensko sodobno plesno sceno. Projekt koreografa Jana Rozmana je tako po tematiki kot po produkcijskem obsegu dobrodošlo ambiciozen, četudi se nemara tu in tam krha pod težo ambicij. Po besedah avtorja je bil ustvarjalni proces ekipe, ki se prej ni poznala, zaradi produkcijskih razlogov relativno kratek, kar je verjetno tudi razlog za razpoke med plastmi predstave in prezencami nastopajočih. Pa vendar, kot priča to besedilo, gre za produktivne vrzeli med družbenim, osebnim in telesnim, ki razpirajo vprašanja naše družbene vraslosti. Drugi ogled potrjuje, da se je material v izvajalcih že bolj usedel in da bi znale ponovitve še uspešneje manifestirati samosvoj potencial predstave. Ker so za to potrebna finančna sredstva in ker to besedilo lahko služi kot referenca za njihovo pridobivanje, lahko z vso kritiško kompetenco zaključimo s: »Stari, dej keš.«

foto: Nada Žgank

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness