Klavir in švic

Recenzija dogodka
22. 3. 2022 - 13.30

Leja Jurišić in Milko Lazar: De facto (pojdi s seboj)
 / 29. 11. 2019
Ko Leja Jurišić v črni večerni obleki stopi na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma in se prikloni ob koncertnem klavirju, takoj obudi koordinate predstave De Facto, ki jo je leta 2019 soustvarila z Milkom Lazarjem. Tako tudi v letošnjem Koncertu, ki smo si ga ogledali v začetku februarja in ga je Jurišić zasnovala z dramaturginjo in oblikovalko svetlobe Petro Veber, nonšalantno trčita vzvišena kultura in prešvicana telesnost. Jurišič ob klavirju izvede piruete in udari z nogo po klaviaturi. Roka pade na tipke. Glava pade na tipke. Plesalka se usede na tipke. Namesto rafiniranega koda resne glasbe, ki želi pričarati vtis, da je glasba nadmaterialna duhovna razsežnost, izhajajoča zgolj iz minimalnih gibov prstov pianistov, medtem ko se želijo njihova telesa zliti z odrskimi zavesami in skriti v poštirkane reklce, se Jurišić zaletava v klavirsko ogrodje in njegove mehanizme z vso vehemenco treniranega plesnega telesa. Kar seveda učinkuje duhovito. 

Namesto zaigrane resnobnosti se Jurišić spusti v zaresno igro. Njena prezenca je enako intenzivna, ko izvaja plesne gibe, udriha po tipkah, spušča smešne glasove ali iz ritmičnih ponavljanj tonov proizvaja skladbo. Njena celostno udejanjena telesnost celostno udejanji tudi telo klavirja – recimo, ko se pod njim plazi, ko po njegovem okvirju bobna s čevlji ali ko z različnimi prijemi demonstrira njegove zvok proizvajajoče mehanizme. Če je bil De facto duet, v katerem sta Jurišić in Lazar zastopala vsak svojo disciplino – ples in glasbo – in ju izenačila na nivoju konkretne materialnosti njunih sestavnih delov, je Koncert duet Leje Jurišić in Koncertnega klavirja.

V dramaturškem razvoju predstave sta klavir in Jurišič najprej samostojna, saj plesalka med plesom le tu in tam useka po klaviaturi. Temu sledi vedno intenzivnejša izmenjava zvoka in giba, v kateri se med plesalko in proizvedenim hrupom vzpostavi krožna zanka. V odprti prezenci Leje Jurišić se njena koža pokaže kot organ, ki vpija atmosfero odra, čustveni naboj publike ter zvoke klavirja in iz tako nastalega čustveno-telesnega stanja proizvaja nove gibe in zvoke. Pri tem se mešajo registri atletskega izvajanja, otroške igre, dadaističnih recitacij in konkretne glasbe. Proti koncu predstave se plesalka vedno bolj obrača h klavirju, vedno več časa sedi na stolu in izvaja vedno bolj artikulirane glasovno-zvočno-telesne kompozicije. Predstavo konča sede, kot bi bilo od pianistke pričakovati – tako se plesno in klavirsko telo zlijeta v objem. 

Glasbeni in performativni register dogodka se prepleteta tudi na strukturni ravni. Predstava Koncert ima namreč koncertni program, ki ga sestavlja osemnajst točk. Vsako od njih Jurišić izvede iz partiture, le da ne gre za glasbeno, pač pa za izvedbeno partituro. S tem se predstava naveže na tradicijo zgodovinske avantgarde in neoavantgarde, recimo futurističnih serat in partitur gibanja Fluxus, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja koncertni kontekst klasične glasbe subvertiralo s preprostimi in duhovitimi navodili za izvajanje. Tako sta v Koncertu recimo interpretaciji Ursonate nemškega dadaista Kurta Schwittersa ali pa risbe psa v gibanju futurista Giacoma Balle – ki jo Jurišić hudomušno preinterpretira z igranjem akordov za pesem Kuža pazi.

Na splošnejši ravni predstava prevzame vase strukturne postopke avantgard, torej iz dadaizma izhajajočo igrivo spontanost ter iz konstruktivizma pobrane postopke racionalne gradnje dogodka – v tem primeru uporabo izvedbenih partitur. Kot avantgardisti tudi Jurišić uporabi te pristope za subvertiranje vzvišene vloge umetnice ter za razpiranje same materialnosti, iz katere je sestavljeno umetniško delo – v Koncertu so to klavir, mišice, zvoki, gibi, sunki, vriski, in pa procesualni tok dogodka, v katerem se vsi ti elementi premešajo in pregnetejo. 

Recenzija predstave Ni mogoče čakati zaman (Leja Jurišić, Gledališče Glej)
 / 19. 5. 2021
Specifičen način, kako Jurišić spoji spontanost in napotke, smo opazili že v lanski predstavi Ni mogoče čakati zaman, v kateri se je Jurišić prav tako spustila v odnos s predmeti – večjimi kamni, ki jim je položaje določala z meti manjših kamenčkov. Čeprav smo lahko razbrali, da performerka za mete kamnov uporablja nekakšen protokol, nismo uspeli dešifrirati njegovih pravil oziroma je bil protokol nemara le izhodišče za igrivo improvizacijo. Podobno nam tudi pri Koncertu ni povsem jasno, kako izvajalka uporablja izvedbene partiture, ki jih prinese s sabo na oder. Opazili smo le, da Jurišić vsako od njih začne z obračanjem lista ter da so točke proti koncu predstave vedno bolj detajlirane. Če je na začetku performerka udarjala po klaviaturi pretežno naključno, se na koncu igra s kombinacijo visokih in nizkih tonov ter ritmičnimi repeticijami dveh tipk, čemur doda tudi dadaistično vokalno izvajanje.

Še tri recenzije z bienala slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica 2021
 / 18. 10. 2021
Koncert bi torej lahko razumeli tudi kot nekakšno nadaljevanje predstave Ni mogoče čakati zaman, saj se Jurišić v obeh spusti v odnos s predmeti in v obeh uporablja postopke naključja in spontanosti. Na tematski ravni pa nadaljuje napad prešvicanega plesnega telesa na trdožive ostanke metafizike in poduhovljene visoke umetnosti – pri čemer je Koncert bolj strukturiran od amorfnejšega čakanja in tudi hvaležno krajši. A vendar na ravni celote tudi v Koncertu na koncu privre na površje kaotičnost. Nekaj časa sicer lahko občudujemo izredno zbranost in edinstveno fizično-čustveno prezenco Leje Jurišić, a težje razbiramo logiko dogajanja na ravni posamezne partiture in se nam zato proti koncu predstave vsi deli zlijejo v eno in isto početje. Posrečen kontrapunkt tej kaotičnosti sicer ponudijo konstruktivistične lučne slike Petre Veber, ki s pravilnimi geometričnimi vzorci luči oblikujejo raznobarvna likovna ozadja, kar predstavi dodaja potrebno strukturo ter tudi pridih avantgardne dediščine. 

Možna rešitev zagate se nam je ponudila ob ponovnem ogledu predstave na KAVČ festivalu, kjer je pisec čepel ob robu dvoranice društva Pekinpah in vsaj delno videl liste partiture na klavirju ter se tako čutil manj izgubljenega. Če bi gledalci videli partituro, bi lahko tudi lažje razbrali, na kak način si jo Jurišić interpretira, s tem pa bi se nemara igrivost in humor, ki sta v predstavi že zdaj prisotna, še bolje izrazila. 

Vsekakor je glavna atrakcija Koncerta izredna prezenca Leje Jurišić, ki uspe v zaresni igrivosti preplesti visoke in nizke registre, glasbo in gib ter to potopiti v intenzivno procesualno odrsko dogajanje, znotraj katerega telesna logika po svoje sprevrže družbene pomenske kode. Na ravni časovne organizacije takšnega materiala pa je dobrodošel vpliv Petre Veber, ki je narativno razpletanje dogodkovne štrene iz Ni mogoče čakati zaman nadomestila z avantgardnimi postopki. Ti z napadom na metaforične in simbolne nivoje pomenjanja dodatno podprejo tematike subvertiranja visoke umetnosti in dominacije uma nad telesom, s katerimi se Jurišić ukvarja v zadnjih treh predstavah.
 

*** *** ***

Foto: Matija Lukić

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness