KLIC MARGINALNIH

KLIC MARGINALNIH

Recenzija dogodka
25. 4. 2014 - 13.00

Ivica Buljan je na Slonokoščeni obali prvič režiral pred petimi leti. Takrat je na oder postavljal dramo Kraljevo Miroslava Krleže, v kateri je nastopalo štirideset igralcev. Njegova druga, v Afriki narejena predstava z naslovom Snajper, je z majhnim številom nastopajočih in minimalno scenografijo kot narejena za izvoz. Konec koncev tudi k nam. Kajti v torek in sredo so jo zaigrali na odru Mini Teatra Ljubljana.

Ekipa Mini teatra se je po prvem delovnem procesu večkrat vrnila nazaj, v glavno mesto Slonokoščene obale, Abidžan. Tam je prirejala razna predavanja in delavnice za študente umetniških akademij. Razlog za njihovo zagretost je dejstvo, da je v teh krajih kultura praktično neobstoječa, saj se narod še vedno ni opomogel od državljanske vojne, ki je izbruhnila pred šestnajstimi leti. Institucionalno gledališče tam trenutno ne obstaja.

Snajper je predstava, narejena v tej post-kolonialistični državici, ki jo je doletela podobna usoda kot njene sosede. Zahod jo je izropal in z njo manipuliral, zdaj pa ji močna korupcija in nepotizem onemogočata prihodnost. Identično situacijo izrisuje tudi dogajanje v drami. Takšno stanje spominja na situacijo držav bivše Jugoslavije. Dejstvo je, da oba prostora pesti senca vojne preteklosti.

Ni naključje, da je besedilo napisal Damir Karakaš, sodobni hrvaški književnik, ki se večinoma loteva družbeno-kritičnih tematik. Tudi osrednji motivi besedila Snajper so priseljevanje iz manj razvitih v bolj razvite kraje, idealizem ter še vedno prisotno povojno razdejanje. Drama je bila napisana izpod roke evropskega pisca, vendar povsem sovpada s situacijo, v kateri se nahaja Abidžan. Vsesplošna revščina in brezizhodnost ter hrepenenje po begu v boljši svet.

Podan nam je lep prikaz soočanja treh likov z nespremenljivo situacijo. Zgodba govori o Mukiju, ki ga je uprizoril Irie Philippe Irie Bi, in njegovi noseči punci Sončici, katero upodablja Larissa Ouei. Muki bo dobil veliko denarja, če ustreli bojda skorumpiranega predsedniškega kandidata, bivšega politikantskega odvetnika. S plačilom se bosta preselila v Pariz, na Montmartre ali še bolje, na bulvar Saint-Germain. Njun otrok se bo rodil v popoln francoski svet in vsi bodo lahko jedli tiste ta dobre kebabe. Načrte jima začasno prekriža poštenjakarski intelektualec Študent, katerega je odigral Landry Kouamé Bienvenu Amon, in kasneje tudi Policaj.

Mladi afriški igralci so uspešno in precizno prikazali vse mentalne igre in intrige, ki se vršijo med liki. V drami ni protagonistov in antagonistov, tu so le dehumanizirani, že skoraj animalistični osebki, ki se premikajo po prostoru z dinamiko, ki spominja na zaprte zveri. Čeprav karakterji ob začetku nosijo različne maske: eni pacifizma, drugi terorizma, jih na koncu vsi odvržejo takoj, ko v njih prevlada instinkt po preživetju. Pa vendar tekst in uprizoritev nista povsem pesimistična, saj je na koncu možno zaznati sled altruizma.

Trenutek, ko na oder stopi Študent, katerega kostum obsega le bele kratke hlače, in zapleše nekaj med capoeiro in afriškimi obrednimi plesi, je stoodstotno efektiven. Študent je estetsko dovršen, arhetipski, stereotipno popolno grajen Afričan, ki ni zgolj reprezentiral svojega lika. Bil je igralec oziroma plesalec kot nosilec, izhajal je iz telesa. S svojim telesom je vzpostavljal koncept. Realiziral je krik marginalnih družb in nasploh trenutnega sistema, ki jih neusmiljeno proizvaja. S popolno objektivizacijo sta režiser in igralec preneslo sporočilo.

N' Goran Kouamé Armand, ki je prevzel vlogo Policaja in ki se sicer šola na glasbeni akademiji, je spremljal ali občasno prekinjal dogajanje na odru. To je počel z glasbenimi vložki, ki jih je izvajal s pomočjo afriškega etničnega glasbila ter s petjem domorodnih ljudskih pesmih, ki vnašajo eksotičnost v ta gledališki kos. Poleg pevskih pa predstava vsebuje tudi plesne vložke. Zgodi se preklop oziroma izstop iz tekočega dogajanja, ki je seveda značilno za Buljanovo post-dramsko uprizarjanje.

Scenografija in kostumografija sta v vidni povezavi, saj ju prežema skromnost. Oba elementa imata dramaturško funkcijo, namreč prikazujeta položaj likov v družbi, oziroma, bolje rečeno, stanje te družbe. Od vsakega objekta, ki je postavljen na oder, se pričakuje, da se bo tekom predstave z njegovo pomočjo ustvarilo neko dejanje. Ponavadi ima na odru usodno vlogo orožje. Seveda je že zaradi naslova in tudi vsebine koristno na odru imeti kot najpomembnejši rekvizit orjaško ostrostrelsko puško. Vendar ne bi mogli trditi, da je puška odigrala svojo vlogo, ker se na koncu ne pokaže jasno, ali je bila uporabljena za uboj ali ne.

Sama predstava tudi kaže Buljanovo režijsko evolucijo iz razkošnih radikalnosti v bolj subtilni stil, mogoče že celo filmski, natančneje Gus Van Santovski, kot pravi režiser sam, saj so določeni segmenti delovali kot realistični kadri, vzeti iz filma in postavljeni na oder. Uprizoritev, čeprav je skromna in skoraj spominja na študentsko produkcijo, vsekakor ima dušo. Ponazarja trk dveh svetov ter pokaže vso odprtosti in toplino, ki jo premore človečnost kljub neprestanim tepežem.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.