Stresnost sodobnega sveta je v zadnjih desetletjih botrovala poplavi nasvetov, tečajev in priročnikov za zmanjševanje napetosti ter povečanje čuječnosti, ki se bohotijo na policah malodane vseh knjigarn. A kdaj naj bi si jih sodobna prekarka prebrala? Med laufanjem od enega džoba k drugemu? Med malico usput na kolesu? Ali pa na čik pavzi, na kateri se lahko vsaj za tistih pet do šest minut pomiri, zbere in preklopi med možganskimi regelci. Jebiga, najemnino je do konca meseca treba napraskat, spale bomo, ko bomo mrtve.

Pred dvema letoma smo mlajše generacije prvič začutile tudi, kako se »živi«, ko poleg vse omenjene navlake v vsakdan vstopi še vseprisotna grožnja okužbe s potencialno smrtonosnim virusom. Grožnjo smo občutili na vsakem koraku, še akutnejša pa je bila v polnih dvoranah teatrov. V takšnem kontekstu je svoj solistični prvenec Lahkotnost lani izvedla plesalka in koreografinja Ana Romih. V plesni predstavi je avtorica nekoliko neuspešno uprizorila tehnike sproščanja, sopostavljene z lahkotnostjo trivialnih flamingov iz dobesedno lahkotnega polivinila, napolnjenega z zrakom. Predstava, odigrana na katedralnem odru Kina Šiška, zaradi takratnih eksistenčnih okoliščin ni uspela v celoti doseči občinstva. To se v času nevarne bližine, kakor ga je poimenoval kolumnist Ali Žerdin, v gledališke dvorane pač ni hodilo sproščat. Nekoliko nadrkan je iz dvorane odšel tudi pišoči recenzent.

V svoji novi predstavi Trenutek, premierno uprizorjeni 23. junija na letošnjem Kalejdoskopu, pa je Ana Romih ponovno predstavila sadove svojega večletnega raziskovanja osrediščenosti. V Trenutku je rituale sproščanja iz prve predstave preskočila in šla naravnost k bistvu: preigravanju absolutne prisotnosti v trenutku. Že v tej razliki vidimo umetničino rast znotraj svoje raziskovalne prakse, ki ostaja igriva, hkrati pa ji uspeva izčiščevanje jedra zanimanja na umetniški ravni. Medtem ko je v Lahkotnosti umetnica nastopila kot gurujka, ki že vse obvlada, v Trenutku nastopi skromneje in iskreneje. Predstavi se nam kot ona sama, ki trenutka, ki bi ga v svoji popolnosti lahko resnično začutila, še ni našla, k njegovemu iskanju pa tako vključi tudi občinstvo.

Plesalka na mračen, toplo osvetljen oder spodnje dvorane Slovenskega mladinskega gledališča privleče kabel. Občinstvu, ki je posedeno ob obod dvorane, se približa, kar bi bilo še nedavno tega vzrok za naše nelagodje, kar avtomatično aktivira našo pozornost. Na enem koncu kabla je mešalna mizica, na drugem mikrofon, a ta objekta postaneta aktualna šele v zadnjem delu predstave. Kompozicijo ležečega kabla Romih dopolni z raznobarvnimi svetlečimi kroglami, ki jih razpostavi po površini celotne dvorane. Vizualno spomni na fotogenične instalacije umetnic, kakršna je Yayoi Kusama. Prinašanje mizanscenskih rekvizitov se v naslednjem delu, ko rekvizitov zmanjka, organsko razvije v ples. Romih pleše z dvignjenimi rokami in odprtimi dlanmi, kot da bi s prsti tipala zrak v prostoru. Nadzorovano dihanje jo upočasni in usidra v trenutek, ki ga išče.

Kmalu zatem se loti sizifovske naloge zbiranja krogel, ki ji vztrajno drsijo iz objema. Trenutek se izmika. Ko se do te mere zamota v kablovje, da se komaj še uspe premikati, pograbi mikrofon in z izjemno artikuliranim glasom prosi za samo en trenutek. Občinstvo sprva ni prepričano, ali prisostvuje prekinjanju predstave zaradi spodrsljaja, a ta pomislek se kmalu razblini, ko Romih stavek še dodatno razvija in permutira: »Samo trenutek, samo trenutek, že dve leti iščem trenutek, trenutek tukaj in zdaj, tukaj je zdaj, samo trenutek tukaj in zdaj«. Vokalni nastop umetnica začne v realnem času semplati na mešalni mizici in z zvoki synthov ustvari pravi benger.

Dobre predstave sodobnih scenskih umetnosti zaradi z njimi povezane ritualnosti mentalne naravnanosti, prihoda v gledališče, zatemnitve luči in konteksta samega gledališkega prostora a priori poudarijo pozornost občinstva. Hkrati funkcionirajo kot podarjeni oziroma kupljeni čas, ki si ga vzamemo od siceršnjega vrveža. Da vidimo predstavo, moramo zamenjati lokacijo, počakati na njen začetek in se prepustiti drugačnemu načinu zaznavanja. Tako načeloma uspemo izklopiti tudi vrvež v svojih glavah. Če je predstava kvalitetna, pa se prav v tistih petinštiridesetih do šestdesetih minutah lahko počutimo zares prisotne v prostoru in času ter smo pripravljene na recepcijo dogajanja pred nami.

Predstava Trenutek v koprodukciji KUD-a Qulenium Ljubljana in KD-ja Qulenium Kranj zaradi svoje postavitve v postcovidni gledališki kontekst neodvisnega odra ni izzvenela v zlajnanosti priročnikov za kultiviranje večje čuječnosti, četudi je uporabljala nekaj istih elementov. Slaba premišljenost, ki smo jo očitali Lahkotnosti, pritiče prav tej klišejskoti alla globoko dihanje kot povod v sproščanje, ki pa je v Trenutku ne najdemo. Različni kvaliteti njenih predstav tako nista zgolj posledici covidnega in postcovidnega konteksta, v katerem sta predstavi nastali, ampak tudi boljše premišljenosti in zrelosti avtorice.

Plesna predstava v dramaturgiji Jasmine Založnik se konča, ko Romih zapusti svojo mešalno mizico in se nekoliko hudomušno sprehodi do oblikovalca svetlobe Bena Novaka. Z nasprotnega konca dvorane nato zatemni dogajalni prostor, s čimer zaključi odrsko dogajanje. Čvrstejšo prisotnost in druge občutke, ki so na odru vzniknili, pa tudi po koncu predstave, naslednji obveznosti naproti, odnesemo s sabo.

______

avtor izvirne fotografije: Matija Lukić