Pohlep, ljubezenska afera in duševna nestanovitnost – primešajte še oportunistično medijsko korporacijo in znašli se boste pred filmsko predlogo za predstavo TV-mreža, ki jo je za slovensko publiko Mladinskega gledališča režiral Matjaž Pograjc.

Z več oskarji nagrajen satirični film Network v režiji Sidneyja Lumeta, spremlja dolgoletnega televizijskega voditelja Howarda Beala, ki ob odhodu v pokoj napove, da se bo v svoji zadnji oddaji pred kamerami ubil. Zaradi njegovega izpada medijski hiši naraste gledanost in Howarda začno njegovi oportunistični nadrejeni izkoriščati.

Odrska priredba vsebinsko ostaja popolnoma zvesta filmskemu originalu, kljub temu pa gledalki ponuja vstop v neko novo resničnost. Dogajanje, ki ga gledamo na odru, se namreč sočasno predvaja tudi na ekranih. Z vzpostavljeno vzporedno resničnostjo tako predstava sočasnost, ki jo gledamo, ponuja dvakrat, kot nekakšen resničnostni šov. Občasno ponuja tudi pogled v zakulisje, v katerem gledamo Matijo Vastla v vlogi Howarda Beala pri pripravah na oddajo. Vidimo tudi Mateja Recerja  kot Maxa Schumacherja, poročenega vodjo informativnega programa, in Katarino Stegnar kot Diano Christiensen, vodjo produkcijskega programa, kako se zapleteta v ljubezensko razmerje. Njun odnos ponudi globlje razumevanje Dianinega pohlepa, ki se le stopnjuje, in njene obsedenosti z gledanostjo, medtem ko jo Max stalno moleduje, naj že enkrat pusti Howarda pri miru, saj ta zaradi nenehnega pritiska nadrejenih počasi blazni.

Bealova neuravnovešenost šefom medijske hiše ponudi pomilovanja vrednega človeka brez vsakršnega »normalnega« življenja, ki pa je zelo profitabilen. Njegovi ognjeviti govori sicer res bolj in bolj spominjajo na nekakšna odrešeniška razodetja, ki bodo občestvo rešile spon sodobnega izkoriščevalskega življenja. Spremljajo jih luč, ki osvetljuje njegov obraz, nekoliko dvignjen pòd in srhljiva opera. Pri tem zaznamo ironijo, ko Howard – na televiziji – grmi proti sistemu, stalnemu nadzoru in naposled proti obsedenosti gledalcev s svojimi TV-ekrani.

Četudi se za Bealovim glasom skriva vse bolj duševno izčrpan človek, to še ne pomeni, da so njegove besede popolna neumnost. To postanejo šele kot rezultat pompa, utripajočih luči, glasne glasbe in nasploh kičaste produkcije tega človeka-stroja, ki ga Vastl odigra karseda prepričljivo.

Tako kot postaja Beale odrešenik občestva, tiste sicer pogubljene javnosti, pa je njegova vloga kljub temu pogojena z besedami gospoda Jensna, šefa šefov, direktorja medijske hiše, v upodobitvi Maruše Oblak. Ta za stekleno pregrado v popolni beli opravi s kontrastno rdečo šminko Howardu in ostalim svetuje in ukazuje, jih vodi in nadzoruje njihovo delo. Tako je predstava posrečeno – in ne tako očitno – prevedena iz filmskega v gledališki jezik.

Gospod Jensen ne narekuje, ukazuje in svetuje kot nek šovinistični moški za veliko pisalno mizo v še večji pisarni. Ne, gospod Jensen je nekakšen mistični lik, upali bi si trditi: nadčlovek, ki z distance upravlja vse pod sabo. Z uporabo steklene pregrade in kostuma ustvarjalci predstave med šefom in njegovimi podrejenimi vzpostavijo še dodatno distanco. Tako predstava uspešno upodobi realnost poznega kapitalizma, v katerem je vloga delavcev pri produkciji še bolj fragmentirana, kapitalist pa obstaja le še kot koncept, s katerim delavec nima opravka. Tako se v predstavi simbolično boj bije med sodelavci, namesto da bi skupaj nastopili proti svojemu šefu, ki se misteriozno skriva.

Ko smo že pri kapitalizmu, pa ne moremo iz svoje kože, da ne bi vsaj nekaj besed namenili dejstvu, da je v tem fiktivnem svetu tarča izkoriščanja za čim več ogledov arhetip belega moškega srednjih let, ki za povrh postaja čedalje bolj nasilen. Obenem pa njegova pasivnost za kamerami omogoča še večjo vodljivost pred njimi. Prične delovati popolnoma robotsko, zaradi česar na individualni ravni ne vidi več izhoda in smisla življenja. A sistemsko, družbeno in politično je še vedno najbolj zaščiteno bitje človeške vrste. Če pa to misel nekoliko razširimo, spoznamo, da je za njegovo hkratno zaščito in zlom kriv – kdo drug kot kapitalistični sistem, sicer vzpostavljen za čisto korist takšnih osebkov, kot je Howard Beale. Kljub temu pa se izkaže, da na njegove negativne posledice ni imun niti sam, saj kapitalizem predvideva poslušnega, uniformiranega delavca, sledečega ukazom. Kot izvemo že iz Bealove brutalne začetne napovedi, pa on to preprosto ni. Ugotovimo, da se sistem, ki ga je toliko let varoval, lahko v trenutku obrne proti njemu – vse za ceno gledanosti.

Ko se ujamemo v popolno teatralnost izkoriščanja, manipuliranja in pohlepa, gledalki ne preostane drugega, kot da pomisli na pretirano »ameriškost«, ki mestoma postaja utrujajoča. Čeprav predstava črpa iz ameriškega filma, pa to na odru postane več kot očitno tedaj, ko naloga igralcev postane šokirati gledalke in predstavi dodati še manjši ljubezenski škandal, varanje ter za konec umor protagonista. Ko ta končno pade po tleh, se luči ugasnejo in gledalke drug za drugo stopijo iz dvorane v svoja neameriška življenja. Njegov umor lahko razumemo na metaforični ravni smrti svobodnih in neodvisnih medijev, če pa smo nekoliko cinični, je predvsem klišejski poskus dramatičnega zaključka, ki ne pusti želenega učinka.

Recenzirala je Brina.

_________

Foto: Tomo Brejc