Proti koncu poletja, v zatonu dneva, se v hiši Glembajevih dogodi tisto, kar bi se moralo zgoditi že zdavnaj. Razgaljeno črvivo tkivo, padec mask kvazi aristokratskega sloja, z upanjem napoveduje spremembe moči na evropski grudi. Preroške razsežnosti zakrivajo dejstvo, da do občutnih sprememb še ni prišlo, kar nam kaže tudi ponovna aktualnost Krleževe drame Glembajevi.

Zadnja premiera na velikem odru ljubljanske Drame, po besedah režiserja Ivice Buljana, ne stavi toliko na eksplicitno kritiko sedanjega družbenega stanja. Po njegovem mnenju naj bi bilo v tem trenutku subverzivno vrniti se h klasičnim uprizoritvenim praksam. Tako se bolj osredotoči na razgradnjo osebnosti in odnosov, ki so podani predvsem v obilici konverzacije. Zaradi natančnosti grajenja dogajanja, se umetniška ekipa ni lotila krajšanja besedila, pustila ga je nedotaknjenega, vključno s pasusi v tujih jezikih. Rezultata sta očitna, štiriurna uprizoritev in presenetljiva svežina, sodobnost govora, ki v tujem jeziku kaže na vzvišeno odmaknjenost od efemernosti.

Uprizoritev je zasnovana precej preprosto, poleg razdelitve na tri dejanja, okvir sestavljajo še futuristični vložki, ki jim predhodijo. Tako nas na projekciji pozdravijo Boccionijeve Edinstvene oblike kontinuitete v prostoru, zaplešeta nam Deperova robota iz baleta Anihccam. V teh vpeljavah je mogoče prepoznati težnjo po historični fiksaciji dogajanja drame, kaj več od tega pa te vpeljave ne prinesejo, razen v osamljenem primeru, ko futuristka vdre v dogajanje na odru. Z njim za trenutek zaživi v simbiozi, dokler je ne prepoznajo kot tujko in jo preženejo. Narativnost posameznih dejanj načrtovano vodi v stopnjevanje napetosti dogajanja, ki vrhunec doživi na koncu zadnjega dejanja, z umorom baronice Castelli.

Na večanje napetosti namigujejo tudi maloštevilni scenski elementi Daliborja Martinisa, ki iz dejanja v dejanje rastejo. Kavč je na koncu tako zelo velik, da je potrebno nanj splezati, telefon je dosegljiv le s konicami prstov, ura pa je velika kot zadnja stena. Zamisel je izjemno inovativna, skozi uprizoritev je namreč vedno bolj jasen brezobziren pohlep Glembajevih, tudi za ceno človeških življenj. Predmeti postajajo pomembnejši od ljudi, sčasoma postanejo tako veliki, da jih začnejo obvladovati. Identifikacija je mogoča samo še predmetno, materialno. Od tod izvira neprestano govorjenje o perzijskih preprogah, lotarinških gobelinih, vodicah iz Fara Dzonga, zlatih štikerajih.

Glavni zaplet se vrti okrog nad zemljo lebdečih medžimurskih povzpetnikov, za katere se govori, da so tatovi in morilci, na deklarativni ravni pa se imajo Glembajevi za konservativno družino, ki nosi svojo odgovornost do družbe. Zato so vsaka namigovanja o lahkoživosti in oportunizmu baronice Castelli, ki jo igra Nataša Barbara Gračner, razumljena skrajno resno, kot napad na ugled družine. Nenehna skrb za mnenje javnosti in medijski vpliv nanj je tema prvega dejanja, katerega posledice se razrešijo v drugem s soočenjem očeta Ignaca in sina Leoneja. Tretje dejanje je podvrženo zakonu narave in usode, boj proti Glembaju je obsojen na propad.

Seveda ni pomembno, če so govorice resnične, Glembajevi se s tem ne ukvarjajo, edini, ki se celo življenje bori proti tej nemoralni sili v sebi, je Leone. Kot mlad se je poskusil odmakniti od tega bolnega sveta, vendar ga je neka destruktivna sila ponovno pripeljala v domačo hišo. V izvedbi Marka Mandića Leone komaj zadržuje prezir do svoje krvi, njegov molk je tako agresiven kot njegov govor, kot valovi buta ob sogovorca. Notranji boj je dobro viden tudi na njegovem fizičnem delovanju, telo ga krčevito sili k besednim izbruhom, iz dejanja v dejanje močneje. Ampak glembajevstva v sebi ni mogoče preseči, pretvarjanje ne pomaga. Ko se pokaže Glembaj, vsi pretendenti izginejo. To na lastni koži občutita tako Leone kot baronica Castelli.

Gradacija napetosti in dogajanja do konca zadnjega dejanja je strukturirana precej prepričljivo. Konec, umor baronice Castelli, je izpeljan povsem neslišno, kot kontrast predhodno glasnim, agresivnim prizorom. Na ta način pa razplet drame ne prinese pričakovanega učinka nezaslišanega dogodka, ob nenehni intenziteti izpade prazno, komično.

Med odmoroma je Bobi palčke jedel Borov.