Na sobotni večer 28. avgusta smo imeli obiskovalci letošnje edicije festivala Mladi levi edinstveno priložnost seznanjanja z zgodbami, ki jih govorijo entitete, ki jim ‒ vsaj v verbalnem smislu ‒ te zmožnosti pogosto ne pripisujemo. V zatemnjeno dvorano Stare mestne elektrarne se je za en večer naselila instalacija makedonskega umetnika Filipa Jovanoskega v obliki velike kocke, odete v rdečo zaveso, okoli katere smo se postavili obiskovalci. Izza konstrukcije se je pred žaromet, ki osvetljuje zaveso, postavila ženska v modri delovni halji, ki nas je ogovorila s: Pozdravljeni, tovariši! Tovarišica je govorila jasno, v asertivnih in odrezanih stavkih, dokler ‒ ni umolknila.

Začetni konvencionalni uprizoritveni jezik se je po nekaj trenutkih razblinil in prostor so presvetlile luči, igralka in pripovedovalka Kristina Lelovac pa si je slekla kostum ter nas ponovno ogovorila, tokrat v bolj sproščeni dikciji. V tistem trenutku smo prostor ponovno videli kot to, kar je. Našo potopitev v gledališko fikcijo in s tem sentimentalnost pa je Lelovac še dodatno ovirala, ko nas je neposredno povabila, naj se ji približamo. Takrat se je rdeča zavesa odprla, a nam ni razkrila pogleda na oder, temveč na velik betonski zid, ki je stal tik za njo in je spominjal na brutalistične konstrukcije nekdanjega režima.

Tako smo se seznanili s simpatično igro tehnikov in igralke. Slednja nam je razlagala o prostoru, natančneje o Železniški stanovanjski zgradbi v Skopju, tehnika pa sta pred našimi očmi, a neopazno, kot dobro naoljen stroj, preobražala prostor okoli nas. Še pravkar mogočen betonski zid se je tako začel odmikati in je postal okvir za tablo, po kateri je risala igralka. Ko je Lelovac z zidu odtrgala zadnji list in je v središču okvirja zazevala luknja, konstrukcija pa se je po središčni horizontalni osi obrnila za 90 stopinj, smo se zavedeli, da pravzaprav predstavlja model skopske Železniške stanovanjske zgradbe v merilu 1 : 100.

S spreminjanjem scenografije in igralkino pripovedjo smo se obiskovalci skupaj sprehodili skozi nemirno zgodovino Železniške stanovanjske stavbe, ki nam jo je igralka približala z dobesednimi citati, historičnimi dejstvi, opisom konteksta in pričevanji stanovalcev, le občasno v linearnem sosledju: od prvega dojenčka, rojenega v stavbi, pa do rekontekstualizacije stavbe v okviru megalomanskega ironično-kvazi-neo-hausmanizacijskega projekta Skopje 2014, ki je, po besedah Lelovac, “mesto prenovilo tako, da je izgledalo starejše”. Poleg naracije pa smo vse omenjeno spoznali tudi preko dokumentarističnih pomagal, kot so video projekcije in fotografije, ter igralkinega petja in kozarčka rakije, ki se je na odru pojavila hkrati s posnetkom nazdravljanja, kar je služilo kot fenomenološka razširitev posnetka.

Po štiridesetih minutah je Lelovac pripoved zaključila s truizmom, da je naš spomin nezanesljiv. Da bi se iz zgodovine kaj naučili, moramo torej ohranjati primarne vire ter se naučiti poslušati njihova pričevanja, ki bodo le tako postala multi-časovni arhivi.

Performativna instalacija Ta zgradba govori resnično predstavlja zgodovino Skopja prek zgodbe Železniške stanovanjske zgradbe. Njeni avtorji, poleg omenjenih še kuratorka Ivana Veseva, so za projekt na Praškem kvadrianalu scenskega oblikovanja in prostora leta 2019 prejeli prvo nagrado. Projekt je zgoščena izkušnja preteklih aktivnosti v omenjeni zgradbi, ki je protagonistka zgodbe.

Železniške stanovanjske zgradbe ne naseljujejo le delavci in njihove družine, temveč tudi zasebni in skupni prostori, in morda najpomembneje, zeitgeist. Stavba je bila zgrajena v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v duhu skupnosti in vzajemne solidarnosti. Mnogi skupni prostori - kot je kinodvorana - so bili tekom stoletja zanemarjeni in privatizirani. V današnjem svetu podivjanega neoliberalizma pa stavba ponovno pomeni transgresivno gesto solidarnosti in skupnosti, ki se spet vračata vanjo, v veliki meri tudi po zaslugi danes recenziranega projekta. Ker se že performans začne s komunističnim nagovorom, si dovolimo na tej točki parafrazirati Karla Marxa: Z gradbeno aktivnostjo ljudje ustvarjajo svojo zgodovino, vendar tudi zgodovina pogojuje gradbeno aktivnost. Ujeti sta v vzajemno igro vplivov, pri kateri nobena nikoli ne prevlada.

Performans tako ponuja iznajdljiv odgovor na zagato, ki jo je izpostavila konservatorka Iva Mikl Curk: za uspešnost spomeniškega varstva je potrebno soglasje širše javnosti, ki ohranjanju starega pogosto ni naklonjena. Hkrati pa nudi odgovor na premalokrat zastavljeno vprašanje, zakaj sploh varovati arhitekturno dediščino. Železniška stanovanjska zgradba kot prizorišče preteklih in potencialnih prihodnjih aktivnosti je prvoosebna priča unikatne arhitekturne zapuščine in govori o nekdanjem sobivanju in solidarnosti. Spominjanje teh vrednot v materialno drugačnih časih tako postane angažirana gesta. Lekcije, ki se jih lahko naučimo pri komunikaciji z govorečimi spomeniki, pa predstavljajo emancipatorni potencial vzdrževanja in ohranjanja dediščine.

Mednarodni projekt If buildings could talk, ki raziskuje kreativne uporabe urbane dediščine kot vire za prihodnji razvoj družbe, katerega del je tudi performativna instalacija Ta zgradba govori resnično, pa ni uspešen zgolj zaradi svoje inovativnosti v spajanju različnih uprizoritvenih pristopov ter natančno strukturirane dramaturgije, temveč predvsem zaradi tehtnih pomislekov, ki jih spremljajo. Medtem ko bi zgolj navajanje dejstev o stanovanjski zgradbi učinkovalo suhoparno, naštevanje osebnih zgodb pa bi bilo sentimentalno, izvrsten koktejl pristopov upošteva spoznanja tako konservatorske kot gledališke teorije. Zgodbe in pete pesmi v nas vzbujajo sentimentalnost, na katero postanemo pozorni, a se ji pripovedovalka spretno izogne tako, da jo takoj problematizira. Z nenehnim brechtovskim prebijanjem četrtega zidu, tako metaforičnega kot fizičnega, nas opominja, da bomo do ustreznih rešitev prišli le s premišljeno mobilizacijo.

Performativna instalacija Ta zgradba govori resnično demonstrira potencialnost, ki jo premore družbeno angažirana umetnost. S potovanjem od izvirnega konteksta prek kvadrienala do festivala nas opozori, da lahko sleherna stavba govori resnično. Hkrati pa nikoli ne postane pokroviteljska, saj z uporabo primarnega gradiva ne deluje kot predstavnica obravnavane zgradbe, temveč njena zagovornica. Ta performativna instalacija govori resnično, če ji resnično prisluhnemo.