Kuča(n) časti

Kuča(n) časti

Recenzija dogodka
1. 2. 2016 - 13.00

Izhodiščno izjavno sidrišče novega performansa tandema Kitch, Prisega, prihaja, kot je v novicah na dan premiere smiselno ubesedil redakcijski kolega Okorn, straight out of Murgle: "Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." Pri čemer je ta izjava podrejena navidezni metodi nadidentifikacije. Kot se sprašuje Kitch: »Kaj se zgodi, ko dva Balkanca vzameta to dejstvo smrtno resno?« Kot prvo in kot dosledno spektakelsko reproduciranje imaginarija Balkana se zgodi balkanski obči kulturni topos - kafana. In sicer z buhtečimi označevalci, ki pumpajo glasbeno in vizualno podobo performansa. In ki zvesto sledijo Kitchevi metodi uprizarjanja potrošništva in pornografikacije sodobne družbe.

Prisega je tako najpoprej točno določena situacija, tako kot vsak uprizoritveni dogodek, najsi je zavestno osmišljen ali ne. Tako kot vsak dogodek je Prisega določen dispozitiv, ki odreja razmerja in delovanja tako na strani performirajočih kot na strani gledajočih. Toda s to posebnostjo, da ta uprizoritveni stroj poganja nekaj, kar sta avtorja in glavna performerja, Lana Zdravković in Nenad Jelesijević, upravičeno poimenovala kafanska strategija uprizarjanja.

In kot se za kafano spodobi, se je, potem ko sta nas gostitelja Nenad in Lana velikodušno sprejela in pocmokala, na Prisegi predvsem pilo, pelo, kadilo, plesalo. Pri tem sta gostitelja, katerih funkcija je bila predvsem vokalno-vizualno uprizarjanje skrbno izbranega in narativno pomenskega turbofolk repertoarja, gradacijo dogajanja in dramaturški lok napeljala hitro, prehitro. Nemara bi daljše trajanje osrednjega dela performansa in še večja premestitev dela na obiskovalce povzročila abruptnejši in nasilnejši konec, kakršnega si je Prisega, vsaj tako kaže, želela. Hkrati je bil dramaturški lok napet tudi precej linearno. S čimer sicer ni nič narobe, konec koncev ima kafansko dogajanje praviloma klasično narativno arhitekturo ekspozicije, klimaksa in razrešitve.

V tem smislu je klimaks performansa predstavljal vrh kafanske radosti, zadržanega skupnega poplesavanja, miganje plesalk na mizah, na katerih je bil prt z napisom Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Bile so torej dovoljene kafanske sanje, potem pa je prišel nov dan, ki ga je avtor te recenzije zaradi praznjenja mehurja kot posledice dveh kuča časti pirov skoraj v celoti zamudil. Realno kafane, s katerim se igra performans, je tako pod kontingenco postavilo tudi samo gledalsko perspektivo in izkušnjo.

Medtem ko je nekaterim realnost udarila skozi mehur, naj bi realnost udarila tudi po kafani. Prišel je nov dan in konec kafanske razbohotenosti, konec pitja in kajenja ter zaključni nastop Nenada in Lane. Ta sestoji iz branja prisege ob pridobitvi državljanstva Republike Slovenije, ko sta bila gostitelja, če se skličemo na tretjo točko tretjega člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, naturalizirana.

Prisega, ki se bere skoraj kot dober vic, tako da bi lahko skoraj rekli, kako dobro so se zakonodajniki pohecali, med drugim vključuje tudi naslednjo zavezo - navajamo, malo za filing. "Prisegam, da ne bom deloval in podpiral delovanja proti svobodnemu in demokratičnemu ustavnemu redu ali obstoju Republike Slovenije in da protipravno ne bom ogrožal organov Republike Slovenije ali predstavnikov teh organov."

Prisega ob pridobitvi državljanstva ni nič drugega kot ideološki ritual države, tako kot mnogo drugih. Precej zanimivo je, da je prisega sorodna izpovedi, temu kolosalnemu mehanizmu subjektivacije, katerega fiktivno in zgodovinsko-politično naravo so izpričale ravno dogodkovne in uprizoritvene strategije body arta in performansa. Tudi pri Kitchevi Prisegi Nenad in Lana uporabljata izpoved, ki jo vstavljata med petje komadov in na katere nazdravlja kafana. Na primer, kako sta v Slovenijo iz Beograda prišla z željo po boljšem življenju. Itn.

Kajpada ni pomembno, ali se performiranje osebnega, tako rekoč uprizarjanje subjekta, nanaša na zunanje referencialno polje, marveč da na ta način univerzalna in nezaznamovana zgodovina dobi neko drugo, singularno in politizirano umestitev. Tako tudi Prisege ne moremo razumeti fenomenološko, kot enkratnega dogodka, ampak skozi celotno genealogijo, od osebne do politične umestitve, od prostora, kjer je Prisega uprizorjena, do politike uprizarjanja, na katero se naslanja.

Problematizacija prisege lahko tako deluje le kot dramaturško-performativni element novega dne, ki ga skuša Prisega misliti z osebno-genealoško in kulturno-politično binaristično naracijo. Sanj je konec, ko Nenad in Lana prisežeta ter se podredita državnemu aparatu Republike Slovenije. Balkanskega kafanskega veseljačenja, pa četudi ima ta melanholičen in eskapističen okvir, je konec, ko nastopi nova slovenska realnost, utopljena ne v rakiji kafanskega spektakla, ampak v spektaklu neoliberalnega zanič vina.

Toda, ko bi le zadeve in z njimi zgodovina bile tako zelo preproste; skoraj pravljične, ko kljub temu, da zmaga zlo, še vedno obstaja možnost, da nekoč zmaga dobro. In ker realnost ni tako preprosta, tudi Prisega, ki sicer resda stoji na enostavnem konceptu, ni tako enostavna.

Že res, kot je po performansu na pogovoru izpostavil Rok Vevar, da uprizoritev drsi proti nacionaliziranju problema, ki morda nima specifično nacionalnega in kulturnega konteksta. Pa vendar, gre bolj kot za konstituiranje neke kulturne razlike za njeno kičasto uprizarjanje, žongliranje s stereotipnimi reprezentacijami, ki so rezultat, a tudi osnova določenih oblastnih relacij. Natanko na ta način se omenjena konstitutivna razlika politizira, predvsem z genealogijo, kakršno predpostavlja izhodiščna izjava. Pa tudi z njeno aktualizacijo, ki pa je Prisega kljub dobremu uprizoritvenemu izhodišču, tako imenovani kafanski strategiji uprizarjanja, ni do konca izkoristila. Imaginarij, ki ga uprizarja in radikalizira Prisega, je seveda del postsocialističnega imaginarija, ki ga želi spodkopati. In ta imaginarij bi moral biti radikalno uprizoritveno problematiziran natanko skozi raven tistih, ki gledajo, skozi raven njihovega užitka v reprezentaciji in spektaklu Drugega, skozi raven njihove zapletene identifikacije.

Pri performansu, kot je Prisega, pa vendarle obstaja še neka druga komponenta, ki so jo, kot se za dogodek performansa spodobi, izkusili le udeleženi, navdušeni nad odpiranjem nekakšnega žepa emancipacije znotraj biopolitičega reguliranega ugodja, kot sta pitje in kajenje. Dokler se je pilo, se je namreč dobro pilo ... Toda s tem smo spet pri sanjah, ki jim praviloma sledi nov dan, pogosto z bolečo glavo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness