Pa smo dočakali, kar smo pred leti ob spremljanju ljubljanskih operetnih podvigov ala Vesela vdova izpisali oz. izgovorili na tem mestu, hočemo Mozarta in Wagnerja. Slednjega namreč. Ljubljanska opera je v sodelovanju z radijskotelevizijskim orkestrom, hramom Cankarjev dom, pod taktirko Aleksandra Markovića in v režiji Matjaža Bergerja izvedla Wagnerjevega Letečega Holandca. Ob kalvariji zadnjih let si že ob ambiciji in pogumu izvesti wagnerjansko opero lahko oddahnemo ter se tudi opogumimo za naprej, pod motom: manj hojladri cingljanja in več umetnosti.

Pred pisanjem o sami predstavi je vendarle treba ošvrkniti kulturno politiko, ki tako kot praviloma povsod drugod kot da ne bi bila zmožna distribuirati sredstev drugače od nekega kavbojskega hojladri, »gremo neki probat, prenakazovat na prave račune pravim subjektom, da vidimo, kako bo šlo skoz,« kar je brez sramu razvidno tudi ob slovenski operni sceni. Tako tudi te, v primerjavi s predhodnimi toliko boljšo produkcijo ne moremo uživati brez kot med slabo prebavo tečnih motenj.

Da morajo po vseh blamažah in malone kriminalu okrog obnove operne hiše, milijonih in milijonih in najmanj čudaških arhitekturnih rešitvah, poplavah v kevdrih, večletnih zamudah, bombastični otvoritvi, solzah sreče ter neizmerljivem ponosu in zagonu za končno normalne delovne pogoje vprid vrhunskemu ustvarjanju svojo najodmevnejšo stvaritev v zadnjih letih potem igrati zunaj lastne hiše, v dobri stari Gallusovi dvorani, priča o totalni projektni zgrešenosti infrastrukture ljubljanske opere, ki s triumfom dokončno ustoliči lasten poraz.

Zdaj smo se izkašljali, zato prehajamo na predstavo samo. Leteči Holandec je Wagnerjeva zgodnejša opera, nekako tista mejniška v prehodu oz. pohodu proti kasnejšim res wagnerjanskim umetninam. Muzika še ni tisti povsem hipnotični fleš, disonančno psihiranje, kakršno nas zadeva denimo s kasnejšim Tristanovim akordom ali preludijem v Rensko zlato, temveč precej beethovnovska, v smislu orkestrske barve, dinamike, divjih izbruhov in najtišjega šlatanja, prekriževanja godalnih in pihalnih partov etc.

So pa že očitne Wagnerjeve poglavitne inovacije, v prvi vrsti lajtmotivi, v Holandčevem oz. mornarjevem primeru ponosno vzpenjajoče kvinte na hornih, potem prenesene na ves orkester, ki se pojavijo ob vsaki njegovi omembi, tudi ko zaljubljena dečva o njem poje balado.

Orkester je zvenel, kakor je treba, res pohvale gazdi dirigentu in tudi vsem godcem, slišati je trud in željo, saj »špilati« Wagnerja ni neko mimogredoče packanje, temveč najzahtevnejše muziciranje tako tehnično, kondicijsko kot nenazadnje umetniško. Isto s pevci, zlobni jeziki in »antiwagnerjanci«, ki so jim bolj pri srcu Verdijeve lalala popevkice, pravijo, da se Wagnerja poje proti koncu kariere, ko si lahko privoščiš okvaro glasilk.

Če je glasbena plat preprosta, ta je izvedena dobro in brez omembe vrednih pripomb kar se tiče kvalitete, se nekoliko zaplete pri odrski postavitvi, pri čemer ne mislimo, da je ta slaba, prej nasprotno. Režiser sam je pred premiero omenjal, da gre pri izvedbi za sledenje avtentični Wagnerjevi pisavi, ter s pomočjo Hegla tudi nekoliko pofilozofiral o povezavi etike in estetike v zaključni sekvenci. Toda lepo po vrsti.

Že med uverturo je jasno, da si postavitev zadaja zadostiti Wagnerjevemu Gesamtkunstwerk, tudi s tehnologijo, ki umetniku za njegovega življenja ni bila na razpolago. Na prozornem platnu, za katerim je bilo izvedeno celo prvo dejanje, smo si tekom orkestralnega uvoda ogledovali video projekcije, povezane z umetniškim delom, zemljevidi, bojno ladjo v viharnem morju, portreti lepotic itd. Te projekcije sledijo dramaturgiji, mestoma stopnjujejo napetost, podvajajo ter celo komentirajo samo dogajanje na odru.

Iz scenografije, soli na odru, kolovratov v ženski fabriki v drugem dejanju močno izstopa velik kitov skelet naravne velikosti. Pa ne samo s fiziko, tudi prekrivaje z drugimi elementi v predstavi, videom, smrtjo oziroma neumrljivostjo ter najmarkantnejšim filozofskim vložkom. Nerazkošni kostumi ne kričijo po pozornosti ter se v tem nekako umaknejo samemu smislu uprizoritve.

Najmarkantnejša protagonista, Senta in Holandec, sta podvojena z baletnim nastopom, s čimer predstava v celoviti umetnostni polifoniji sicer dobi novo razsežnost, toda samima likoma ne doda nekakšne globine ali dodatne plati. Sicer so baletni vložki integrirani tekom celotne predstave.

Zgodba o prekletstvu, večnem blodenju po morju in ljubezni z nedolžno in zvesto žensko kot odrešitvi doseže vrhunec v soočenju zbora mornarjev ter njihovih žena z zborom nemrtve Holandčeve posadke za kitovim okostjem in zaveso. Prvi druge pozivajo k veselju, pitju, ženskarjenju, drugi odgovarjajo s strašnim režanjem. Muzika tu zdivja, na platnu se pojavi ogromna, z diamanti posejana režeča lobanja. In višek viška, prav tam se izpišejo slavne Filozofove besede »Der Geist ist ein Knochen« - »Duh je kost.« Na tem mestu za njihovo podrobnejšo razlago in vpetost v predstavo ni prostora, velja zgolj omeniti kontinuiteto v režiserjevem opusu, ki je Heglovo filozofijo uporabil že v uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev.

Podobno odprt je sam konec, ko naj bi se po zgodbini črki zaljubljenca odrešila v nebeškem vzponu, pričujoča predstava pa ju spusti v z živo rdečo obsijano podzemlje, kjer pred zagrnitvijo vsak na svojem mestu obstojita vsaksebi, daleč od odrešitvenega objema.

Sicer zelo statična postavitev pevcev z mnogo pomenljivimi, a neprepodčrtanimi potezami na odru ponudi nemalo refleksije vrednih momentov, npr. resnico zaljubljenosti, po kateri se ne zaljubiš v človeka, temveč v fantazmo, predstavo o njem. Tako Senta vsa hrepeneča in mokra vzdihuje pred v Holandca oblečeno lutko ter kasneje na samega Holandca, nad katerim se v pulzirajočem ritmu, tako nemara utriplje srce, odpira in zapira bledovijoličen reflektor. Podobnih izvedbenih biserov ne manjka, a za podrobnejši popis na tem mestu žal ni mesta.

Največja odlika pričujočega Letečega Holandca, prvega Wagnerja na slovenskih odrih po skoraj tridesetih letih, je tisto, kar je lastno največjim umetniškim delom. Da nima nekih »naredi si sam« preprostih odgovorov, kakršni pritičejo kakšnemu velikemu vodji, temveč nesluteno prevprašuje in od vsakega posebej terja misliti dalje.

Zletel je Matjaž.