Nekega turobnega decembrskega večera smo se podale v Kino Šiška, kjer so nam Tatovi podob predstavili Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli. Brž, ko se je občinstvo posedlo v skromno dvorano Komuna, pa je naš večer razsvetlila pobleščičena Mad Jakale. Preden bi se naše oči lahko privadile na njeno bleščečo ekscelenco, so se na oder po klancu ena za drugo priskirojale, prirorale ali pa kako drugače pripeljale še ostale nastopajoče Feminalz. Na enemu rolerju, v nakupovalnem vozičku ali pa še kako drugače so razgaljene Tristan Bargeld, H.P.D., GlitterAid, Dee Dee Void, Belinda, Musée-Cunt in Gospod Magdalenca šokirale, pretresle, raztreščile naše zimsko zapečkarsko dolgočasje. 

V ciklu dogodkov Tatovi podob predstavljajo sicer v vsaki produkciji režiserski stolček zasede ena od rednih članic kolektiva. Kot ste verjetno že pogruntale iz naslova, je bila tokratna režiserka, koreografinja in avtorica koncepta Mad Jakale, persona Maje Delak. Čeprav tokratna produkcija nosi njeno ime in je tudi ona tista, ki povezuje dogajanje, imajo priložnost zablesteti v svoji polni luči vse članice. 

Tako na začetku v pompoznem slogu napovedovalke kakšnega glasbenega tekmovanja ali gameshowa predstavi kolektiv in nam napove skok v jezo, strah, teror, sramoto, v afekte, s katerimi gradimo družbenost. Idejne parametre, ki so gradniki koncepta predstave, prekine z referencami na avtorice, ki so le-te inspirirale. Te prekinitve resnobnih izjav – hvala, Marina Drzinić Gržinić, in podobno – zbudijo salve smeha v občinstvu. S tem pa gledalki omogočajo prehajanje med brezupnostjo družbenopolitične realnosti ter navidez lahkotnim in eskapističnim užitkom v tehnoburleskni zabavi.  To pa je le ena od takik, ki se jih poslužuje kolektiv Feminalz z Jakale na čelu; poleg pikrih opazk lahko občudujemo včasih kar zelo impresivno gibanje nastopajočih, ki v plesni gib vedno znova z mimiko ali pretiravanji vpeljejo humor, ko je čas za to. 

Tako se ob povezovalnem programu Mad Jakale zvrstijo raznoliki prizori, ki tako ali drugače komentirajo, parodirajo ali inkorporirajo določene sociopolitične in/ali popkulturne elemente. 

V predstavi, ki smo jo videle, smo si lahko ogledale film, ki ga po naslovu sodeč nismo – pa se vendar odvija pred našimi očmi. Z obilico humorja, bleščečega pompa in nalezljivih ritmov so nam postregle z zabavnimi prizori, ki pa so nas povedli v globlji razmislek o aktualni družbenopolitični klimi. To bolj do izraza pride v drugem delu predstave. 

Opisu konkretnih scen, ki bi nas spomnile na film, se bolj približamo v prvem delu predstave. Tu lahko cenimo pripovedovalske sposobnosti Mad Jakale in H.P.D.-ja, ki z glasbo vred postavljata teren za gibanje ostalih nastopajočih. Glas Mad Jakale nas iz klančine za praznim odrom – tiste klančine, po kateri so se prej pripeljale nastopajoče – zaziblje v sceno skoka skozi okna. Ubijmo vse luči – odrske, hišne, poslušamo iz teme, medtem ko na zaslonu lahko gledamo baletne čeveljce, ki se gibljejo na perfektnih špicah. Njen glas, ki se mu naposled pridružijo še gibi nastopajočih, nas povede skozi prizor dramatičnega samomora plesalca Freda Herka, ikone newyorškega undergrounda v šestdesetih. Ta je nag skočil – ali padel – skozi peto nadstropje newyorške stolpnice, medtem ko se je v ozadju vrtela Mozartova Maša za kronanje. 

Poklon tej ikoni, ki je med drugim eden izmed ustanoviteljev Judson Dance Theatra in tako eden od utemeljiteljev sodobnega plesa, pa je le eden od prizorov, ki črpajo iz idejne zgodovine kempa. Tu pa so še prizori, katerih baza je določen popkulturni element, skozi parodiranje katerega se vzpostavi prilika za globlji vpogled v določene družbene mehanizme.

Tu bi izpostavile odlično magicmikovsko [međikmájkovsko] plesno točko Leona Mariča, Jana Rozmana, Daniela Petkovića, Loupa Abramovicija, Nataše Živković in Bele Pikalo, ki kot GlitterAid, Musée-Cunt, Dee Dee Void, H.P.D., Tristan Bargeld in Belinda nastopijo v prečudovitem tekmovanju tresenja zadnjic. Pred tem smo priča svojevrstni bitki pogledov med nastopajočimi, ki so oblečeni kot nekakšni jocki, arhetipi fitneserske maskulinosti. Med seboj napenjajo mišice in tekmujejo v tem, kdo bo izpadel bolj nabit, dokler si naposled – eden za drugim – vsi ne razgalijo zadnjic, s katerimi začnejo plesati v dramatični bitki za prevlado. Zlahka se izgubimo v prav impresivnem plesu in poskakovanju riti, se poglobimo v lepoto in raznolikost posameznih teles na odru, zares pa nas najbolj okupira huronski smeh ob nepričakovanosti in absurdnosti situacije. Še malo prej opasni in zájebani liki so zdaj razgaljeni, namesto maskulinega razkazovanja mišic pa na ogled postavljajo dele telesa, ki jih heteronormativna šovinistična družba zagotovo ne dojema kot merilce maskulinosti. 

V tej magicmikovski parodiji toksične maskulinosti najdlje zdrži GlitterAid, ki ga tako lahko razglasimo za nekakšnega zmagovalca tekmovanja. Ostale nastopajoče se razočarano razpršijo, na odru ostane sam in zdrkne v priredbo zimzelene popevke Bobbya Vintona Mr. Lonely. Otožna balada, predelana v slovensko San Sam, na katero GlitterAid izmenjujoče zapeljivo pozira in patetično joka. 

V tej parodični izvedbi komada torej vidimo jokajočega nastopajočega, ki pa se hkrati trudi zapeljivo pozirati, jadikovati, kako je skos sam ampak tudi najlepši dečko tü. V tem beremo nek komentar na narcisoidnost in osamljenost v sodobni družbi, ki je vsem tako dodobra poznan, da nam je kar slabo, ko tu opozarjamo nanj. Kot da bi v eter pošiljale prazne puhlice; v Tatovih pa se temu spretno izognejo, saj butasto smešen komad in GlitterAid zasmehujeta, ne pa tudi dolgovezita ali moralizirata.

Izpostavimo še zadnji del predstave, v katerem počasne, stilizirane gibe v srebrno odetih Feminalz prekine nebeško modro puhasto oblečeni Musée-Cunt. Ta v lepoto glasbene podlage in usklajeno plesno gibanje ostalih nastopajočih vpelje čisti kaos. 

Hehetajoči lump se skriva v sodu in iz njega strelja rakete, ki ubijejo preostale nastopajoče. Na to izreče Musée-Cunt prikupen ups in se zaspano zateče nazaj v svoj sodček, še prej pa ubite figure skrije za zaveso. 

Ta prizor nas zagotovo ne more spomniti na nobeno situacijo. Le kje bi bil opresor lahko dojet kot simpatičen in bi svoje žrtve lahko gladko pokončeval ter jih tako netaktno skril prav pred našimi očmi? Zagotovo ne tu, na razvitem Zahodu; zagotovo ne zdaj, v razsvetljenem in pacifističnem enaindvajsetem stoletju! 

Kakorkoli, Tatovom je zopet uspelo to, kar smo od njih pričakovale: z dogodka smo prišle napolnjene z novo energijo in zanosom. Hkrati, ko nismo pozabile na razfukanost svoje vpetosti v svet, smo se uspele celo do solz nasmejati. Za našo zabavo so zaslužne gibalno izurjene Feminalz, odlična glasba, ki jo slišite v ozadju te oddaje in za katero je poskrbel Luka Prinčič alias Crucial Pink. Prav posebno, glamurozno in včasih prikladno humorno atmosfero pa so pridodali tudi bleščeči, blesteči kostumi, ki jih je kot ponavadi priskrbela Tanja Pađan iz Kiss the Future.

Tako, zdaj približno veste, kaj vas čaka, če se udeležite najnovejše tehnoburleske Tatov podob. Če vas že srbijo pete, naj vam povemo še, da bosta ponovitvi konec tega meseca, osemnajstega in devetnajstega januarja v Kinu Šiška.

Ob ritmih je poplesavala Nastja.

Foto: Nada Žgank 

Glasba: Luka Prinčič