"Stuart Hall v eseju Kulturna identiteta in diaspora trdi, da moderne identitete niso več fiksirane, temveč vzniknejo kot nestabilne točke identifikacije ali sešivanja, ustvarjene znotraj diskurzov zgodovine in kulture. Performativnost kot jezik zahteva neprestano transformacijo in deluje kot oblika družbene akcije, medtem ko sodobna performativna umetnost kot logična forma umetnosti oblikuje, izreka, potrjuje in častì vrednost različnih življenjskih zgodb v mnoštvu kontekstov." -VestAndPage in Marilyin Arsem.

Prejšnji mesec smo v Haagu, političnem središču Nizozemske, obiskali mednarodni festival performativnih umetnosti Project ID: In-Between Identities. Nekateri Nizozemci so baš ponosni na svoj zgodovinski narativ politike strpnosti, medtem ko so diskriminacija, ločnice med etničnimi skupinami in identitetne krize migrantov vse prej kot izginile iz vsakdanje realnosti. Festival je z delavnicami, video razstavo, simpozijem in kolektivnimi umetniškimi performansi spravil skupaj performerje z vseh koncev sveta, da bi skupaj na novo odkrivali in konceptualizirali identiteto samo na sebi.

Projekt je organiziral Performance Site, platforma za umetniški razvoj in javnostim dostopne performativne umetnosti. Mentorji povabljenih performerjev so bili nihče drug kot Marilyn Arsem in duet VestAndPage. Marilyn Arsem, ena izmed pionirk in osrednjih figur performativnih umetnosti, je v 80-ih letih prejšnjega stoletja razvila metodološki proces za njihovo poučevanje in razvoj. Znana je predvsem po minimalističnih, a obenem intenzivnih in dolgotrajnih performansih, kot je na primer 100 pristopov k času, v katerem si vzame zajeten čas, 100 dni za utelesitev časa samega oziroma njegove reprezentacije v Muzeju finih umetnosti v Bostonu, od koder sicer prihaja. 

Po drugi strani pa VestAndPage, duet Verene Stenke in Andrea Pagnesa, deluje predvsem na področjih teorije, na performansu baziranega filma in vzpostavljanja začasnih umetniških skupnosti. V zadnjem času sta morda še posebno odmevna zaradi nagrade za najboljši film, ki sta jo prejela lani na 9. Berlinskem festivalu neodvisnega filma, in sicer za Plantain, delo, ki povezuje poezijo, video in telesno umetnost.

Po insajderskih informacijah se je tekom serije delavnic za umetnike performerje Arsem osredotočila na trajajočo umetnost, torej durational art. Bistveni element le-te je njeno izrazito dolgo trajanje; svojo sporočilnost gradi na specifični poetiki minevanja časa in na preizkušanju vzdržljivosti vseh vpletenih, tako performerjev kot občinstev. Sodelujoči performerji so si izbrali materiale - kamenčke, travne bilke, kozarec vode ... - in jih skušali na novo zaznavati in osmisliti z uporabo vseh čutov razen dotika z dlanjo. VestAndPage pa sta performerje spodbudila k razmišljanju o formaciji identitete z uporabo strogih metodologij. Te so vključevale razširjanje pozornosti in čutov, na primer s popolnim utelešenjem slepote, tišine, hitrosti, ene za drugim, dan za dnem, 24 ur na dan. Kako razširiti čute in občutenja, biti popolnoma pozoren, tukaj, in se zavedati okolja, ki nas obdaja? 

Performerji so kolektivno hodili po prostoru z različnimi hitrostmi, izhajajoč iz različnih temporalnosti, in z njimi zapolnjevali prazen prostor, medtem ko so iskali tisti pravi tajming za vzklik: “Jaz sem to ali ono, to je moj prostor!” Vaja je pravzaprav služila prostorizaciji med-identitetnosti. Prek nje so sodelujoči sočasno oblikovali svojo individualno in kolektivno identiteto, dobesedno so bili primorani poiskati medprostor, prostor, ki se nahaja med posameznim in skupnim.

Med kolektivnimi performansi so performerji svoje rezultate uprizorili s triurno predstavo v odprtem prostoru, skladišču, kjer ni bilo druge, kot da se občinstvo pomeša mednje. V predstavi je bil uporabljen pristop strukturirane improvizacije, ki se od svobodne improvizacijske tehnike loči po vnaprejšnji določitvi približnega okostja. Performerji so sprva počasi, vsak zase, gib za gibom začeli graditi svoje domove. V svojem neposrednem okolišu so nadaljevali z abstraktnimi in fluidnimi instalacijami, nanašajoč se na vse stopnje identitete - osebno, nacionalno, kulturno, zašli pa so tudi onstran striktno družbene identitete.

Performerka Fay Burnett se je zakamuflirala v prostoru z mimiko pajka. Carole Novak si je gradila dom iz lepilnega traku, levo in desno med koloma, znova in znova je tkala svojo mrežo. Performer Emilio Rojas se je udomačil na vrhu visoke železne konstrukcije sredi prostora, držeč izrezljan model čolna, simbola kolonialne preteklosti. Dve sta bili brezdomki. Larysa Bauge je nestrpno, kot da se spopada z družbeno strukturo in neokapitalizmom, iskala nek medprostor znotraj inštalacije in za seboj vlekla kolo, ki je od drgnjenja ob tla počasi začelo razpadati. Hsiang-yun Huang, soavtorica tega prispevka, z zornega kota katere se spominjamo performansa, je iz prahu izdelovala in nato pestovala kamen, in sicer na skoraj brezčasen način, v drugi temporalnosti, kot čista duhovna identiteta, ki presega vrvež ustvarjanja ekskluzivnega doma.

V vsakem izmed domov se je pojavila drugačna temporalnost, ki je odsevala osebnosti in svetovne nazore performerjev. Identiteta se ne zdi več samostalnik, temveč glagol, performans, ki je konstantno v procesu transformacije znotraj različnih kontekstov in vplivov različnih skupnosti. Te skupnosti daleč presegajo stroge predstave o domovini in kulturi in se bolj približujejo konceptoma multiplicitete in organskih skupnosti. 

Velik poudarek festivala je bil torej na kolektivni skrbi v procesu, ki vodi do novih definicij identitete. Skozi proces se akterji v začasni skupnosti zavejo političnih tenzij performansa, ki jih odsevajo različna ozadja, stopnje obvladovanja jezika, fizične moči. Pogajanja o gibih in z gibi so vaja v tem, kako dati drugemu prostor. Skupnost diskutira, kako spoštovati kvalitete in gibe drug drugega, kar prakticira z gibi in zvoki, tudi v maternih jezikih performerjev. Naslednjič, ko vas bo zamikalo, da nekoga vprašate “Kdo in/ali od kod si?”, predlagamo, da to še kar nezanimivo vprašanje zamenjate s čim bolj intrigantnim, recimo “Kaj si?”, “Kaj postajaš?”, “Kako postajamo?”.

Pripravila Hsiang-yun Huang, uredil in prevedel Rok. 

Foto: Daz Disley (performans Fenie Kotsopoulou v Fluffy Library v Atenah, Januar 2019)