Mladi levi 2019 drugič: podobje

Mladi levi 2019 drugič: podobje

Recenzija dogodka
6. 9. 2019 - 13.00

Če smo se v včerajšnjem recenzijskem potopisu po letošnji 22. ediciji festivala Mladi levi posvečali predvsem na tekstualnosti baziranim predstavam, se bomo danes potopili v predstave, ki imajo močno vizualno oziroma uprizoritveno komponento. V konglomeratu, ki je gledališka predstava, si besedna komponenta zlahka podredi druge, ki tako zgolj ilustrirajo govorjeni smisel. Načeloma so torej performativna dela z izrazitim podobjem bolj odprta, saj gledalci po njih plavamo bolj prosto kot po besedah, ko razbiramo porajajoče se vtise, atmosfere in napetosti ter naseljujemo vrzeli med znaki. 

22. mednarodni festival Mladi levi
 / 5. 9. 2019

Da temu ni nujno tako, smo lahko izkusili v glasbenem multimedijskem performansu Myousic Dimitrija de Perrota. V dvorani ŠD Tabor smo se vrgli na športne blazine, med katerimi so k stropu moleli nekakšni rdeče sijoči kovinski prašniki. Omenili smo starinski izraz “multimedija”, saj projekt oddaja old school vibracije: ležimo potopljeni v temo, okoli nas surround zvok živega bobnanja s sempli histeričnega smejanja ali naročanja kave, skozi luknjo v škatli na odru vidimo bobnarjeve roke, na okna dvorane so od zunaj tu in tam projecirani vzorci megle, kovinski prašniki se vrtijo. Vtis dogodka je v vmesnem polju med halucinacijo in hišo strahov. In vendar, če malce provociramo, ali ne bi bilo ceneje, pa tudi bolj demokratično, obiskovalcem preprosto dati gob? Halucinacije so namreč individualne, vsak um jih kreira po svoje, v Myousicu pa lahko le občudujemo avtorjev (ego)trip. Poln kamion opreme, ki so jo tehniki postavljali štiri dni, je tu, da ustvari podobe, ki naj bi na nas napravile čustven vtis občudovanja. Kot bi hotel projekt reči: “A ni moja domišljija kul?” Ne, Dimitri, dolgcajt je. 

Projekt Monstrum nostrum dua Eclipse ima jasno namero. Strah pred invazivnimi živalskimi vrstami, ki vdirajo v našo okolje, poveže s strahom pred migranti in postreže z vizualno metaforo. V krstu tujih živalskih prišlekov monstrumi postanejo nostrum, naše pošasti. Kar bi lahko delovalo kot enoznačna artivistična propaganda, se pomensko razpre v izvedbi. Na razstavi globoko v kletnih opečnatih nedrjih Stare mestne elektrarne - Elektra Ljubljana je bilo ob steni nanizanih sedem video zaslonov. Na vsakem se je v zanki vrtela verzija istega performansa: gola performerka, čez celo telo pobarvana v določeno žival, do bokov potopljena v alpsko reko, verjetno Savico, strmi v kamero. Od zadaj jo iznenada naskoči druga gola figura, z naglavno ruto in krščanskim križem, narisanim čez prsi, ter jo avtoritativno potunka v vodo.

A lepota je v površini. Tina Kolenik je na vsakem od sedmih videov premalana v drugo žival, denimo zebro, mačko ali opico, Samira Kentrić pa ima na sebi križ in ruto v ujemajočih se odtenkih. Videi se vrtijo naprej, nazaj, včasih v počasnem posnetku. Vidimo, kako voda počasi prši, kako žival v šoku pada v vodo, sadistični užitek pokrščevalke. Idilična alpska reka se kaže v različnih urah dneva, od z meglo podprte noči do kičastih barvnih filtrov podnevi. Po površini se prelivata pridih kičeraja in mehke erotike. V pogledu nekaterih živali lahko opazimo ponos, pri drugih prijaznost, pri tretjih srhljivost. V aktu tunkanja je slutiti užitek. Gre le za igre spolnih vlog? Vizualni detajli pričajo o užitku barv in materialnosti. Presek angažiranega sporočila in fizične izvedbe proizvaja duhovitost, nemara nagajivost, s tem pa tudi produktivno mnogopomenskost.

Zoperstavljanje različnih plasti se zdi tudi metoda sardinske predstave Macbettu, ki preplete motive Shakespearja s fizičnim in ritualnim gledališčem, postavi telesni trud in atmosferske podobe nasproti besedi ter škotskega kralja vrže v sardinski dialekt. Vse to v izvedbi popolnoma moške zasedbe, ki deluje kot kopica obritoglavih mafiozov. Režiser Allesandro Serra Shakespearu kot paradigmi dramskega gledališča podstavi intenzivne, čutne odrske podobe. V temo potopljen oder režejo ozki snopi luči. Po tleh je posut scenografski prah, da trupla umrlih puščajo sledi, ko jih vlečejo z odra. Prizori trajajo. Duncan hodi po cel oder dolgi mizi, na katero so položeni okrogli sardinski ploščati kruhki, ki hrsknejo in počijo, ko jih škorenj potepta. Kraljevo spremstvo pristopi k večerji kot trop obritoglavih moških brez majic, ki se po vseh štirih zaganjajo proti na tla položenemu čebru. Na par mestih v predstavi nas Macbeth pogleda in zavpije v avditorij: Macbettu!

Drug kontrast se pojavi med Macbethovo zgodbo in čarovnicami kot nekakšnim metaokvirjem. Shakespearjev material je izčiščen do nujnih komponent - na oblast željnega moža, ki se bolestno boji smrti in usode ter zato v strasti pobija vse okoli sebe. Mišičasti igralci z belimi srajcami, črnimi telovniki in baretkami dajejo vtis tradicionalne ruralne družbe, sorodne mafiji. Oboje skupaj ustvarja intenzivno, napeto, s strastjo nasičeno vzdušje. Nasprotni pól predstave pa je babji. Režiser je poudaril vlogo coprnic, ki jih igra ista moška zasedba, le da je vse zafrkancija, podložena z žebranjem in na polno razvito klovnovsko komiko. V tej perspektivi se zdi, da je pozicija gledalcev na nivoju čarovnic. Od daleč gledamo mogočneže, kako padajo v past, ki jim je bila prerokovana. Njihov vzpon in padec se zdita kot zgolj komedija usode.

Podobe, plesni in telesni elementi imajo v predstavi dvojno vlogo. Pri čarovnicah delujejo kot sredstvo distanciranja od zaresnosti, s katero se jemlje Macbeth, in s tem podprejo komičnost. Znotraj Macbethovega narativa pa lahko elementi čutnega, otipljivega in slušnega skupaj s čustveno intenziteto predstave odprejo pot do gledalčevega nezavednega oziroma do neke celostne izkušnje, ki jo je težko parafrazirati. V obeh primerih nastanejo vrzeli za miselne ali čustvene investicije gledalcev. Recimo golo sloko moško telo, z lasmi čez obraz, ki se ukrivi in ga napol plesno gibanje počasi odpihne z odra. Prizor predstavlja smrt Lady Macbeth, čeprav relacija med pomenom in podobo ni povsem določljiva. Ravno v tem pa je njena lepota.

S tem zaključujemo nabor pridelkov z letošnje edicije Mladih levov. Po desetih letih od zadnjega ogleda pisec ocenjuje, da festival s ponujanjem dostopnih predstav sodobnih uprizoritvenih praks onkraj dramskega gledališča ohranja svoj profil. Potrjena pričakovanja glede tipa predstav in njihovih učinkov tudi pričajo o stabilnosti niše, ki jo festival nagovarja znotraj ljubljanske kulturne krajine. Za letošnjo bero sta bili nemara specifični težnja k odmiku od frontalne postavitve predstav in sorazmerno visoka zastopanost tekstualnih uprizoritev performativnega tipa - lecture performansa ali dokumentarnega gledališča. Oba pojava imata lahko ideološko motivacijo, o kateri smo govorili včeraj. Sta pa bržkone posledica širših gledaliških trendov. Ob tem lahko zapišemo le še: se vidimo v 2020.

Slika: Allesandro Serra, Sardegna Teatro & Compagnia Teatropersona: Macbettu

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness