V Mini teatru smo si pretekli teden ogledale predstavo Samo še enkrat gremo spat mlade avtorske ekipe – režiserja Jerneja Potočana, dramaturginje Varje Hrvatin in igralcev Filipa Mramorja, Svita Stefanije in Daniela Petkovića. Predstava se je pridružila izboru raznolikih predstav mladih ustvarjalk, ki so bile v Miniju – v počastitev njegove petindvajsetletnice – na ogled v letošnjem letu. 

V dobri uri in pol so se nam pred očmi odvili prizori, ki so združevali več gledaliških jezikov in se zvezali v zanimiv konglomerat avtofikcijskih prizorov, ki so nastali v procesu nastajanja predstave. Snovalno gledališče je sicer precej redek pojav v Mini Teatru – zato pa toliko bolj dobrodošel. Hibrid raznolikih gledaliških govoric, ki je predstava Samo še enkrat gremo spat, je uspel s pravo mero humorja in iznajdljive uporabe uprizoritvenih principov odpreti teme smrti in žalovanja, sanj in upanja. 

Začne se nekoliko bolj preprosto: s spanjem, ki ga obljublja že naslov. Po tem, ko igralci pozdravijo gledalke, ohranijo neposreden stik z njo in skozi pripoved preigravajo variacije na spanec. Mramorjevo pripoved o kinkanju med gledanjem predstave na istem odru poslušamo izza sebe – Mramor pokaže sedež v sedmi vrsti, kjer se je zgodil ta zločin. Mimogrede omeni, da je bila to Mandićeva predstava. Po tej zabavni, ogrevalni anekdoti igralci naselijo oder. Scenografija Dana Pikala je razgibana: na odru sta sicer postelja in žimnica, vemo, da smo v domačem okolju, a prostor ni strogo definiran, s stalnimi, mehkimi scenskimi premiki pa dobiva nove podobe. Skupaj s predstavo se prostor giblje med resničnostjo in sanjami, domišljijo. 

Skozi pripoved se igralci spominjajo najljubših prostorov za spanje iz otroštva. Tu se pripoved že začne mešati s principom rekonstrukcije, kjer preostala dva igralca pomagata pripovedovalcu in bodisi zasedata vloge v rekonstrukciji bodisi pomagata preobražati scenske elemente v prid prizora. 

Tu se pripovedovalskemu in rekonstrukciji pridružujejo še elementi psihodrame. Intimni spomini oživijo pred očmi tistega, ki jih pripoveduje: ostala dva igralca pripoved rekonstruirata, pripovedujoči pa jima pomaga, ju vodi. Čutimo pa še močno primes predmetnega gledališča. Predmet prevzame različne pomene – iz stola nastane krsta iz Kill Billa, namizna lučka je lahko hkrati sončni vzhod in stric, ki sklene svoje življenje in se obesi. 

Prizori so odmevi takšnih in drugačnih spominov, preko naivnih pa drsijo v globlje teme. Gledanje Medvedka Puja, slikanica o Jakcu in fižolčku ali obred pred spanjem med materjo in sinom postopoma vodijo v ranljivejše spominjanje: od močenja postelje do izgube kanarčka. Avtofikcijski izraz likov je tu ključen. Če ni dovolj, da nas v oznako avtofikcija prepriča dejstvo, da govorimo o osebni naravi pripovedovanega v gledališkem – in zato menda o fiktivnem kontekstu –, ponudimo nadaljnjo kontekstualizacijo. Na odru smo priča resničnim zgodbam, ki skozi rekonstrukcijo in prek različnih prijemov – denimo vdora sanjskih podob, karikiranja ali pevsko-plesne točke – dobijo primes fiktivnega. V tej zmesi avtorskega in fikcijskega smo gledalke zazibane v pripoved, v kateri sicer močno odzvanja osebno, če hočemo, avtobiografsko, a brez pritiska Resničnosti z velikim R, kar paradoksalno izpade bolj pristno. 

Kar se tiče primesi osebnega, če hočemo, avtofikcijskega, je najbolj prepričljivo ravno spretno ravnoteženje ranljivega in humornega. Ranljivost pa se ne izraža samo preko logocentrične pripovedi. Izpostavimo performativno intervencijo Svita Stefanije, ki prizna: »Na srečo na odru še nisem rabil jokat.« Po kratki ekskurziji v spomine na sebe kot otroka, ki je tako pogosto jokal, pove, da danes sicer ne joka skoraj nikoli več, da se bo pa tokrat poskusil zjokati na odru. Tehniku naroči, naj zaigra komad, vsi trije nastopajoči pa obrnjeni s hrbtom proti gledalkam poskušajo zajokati. Po koncu pesmi – ki je mimogrede prikladno osladna in nas spomne na wannabe alter gimnazijske dni – se performerji obrnejo nazaj proti občinstvu. Vidimo rezultat, ki pa je menda vsakič drugačen: same smo na ponovitvi videle enega jokajočega igralca. 

Zares dobrodošlo je videti ranljivost treh moških in v tem mehek upor patriarhalni paradigmi pravega moškega. Na odru imamo tri med seboj povsem različna moška telesa, ki se tekom predstave vsa izražajo na svoj specifičen način. V ranljivosti spominov sicer najdejo tudi humor, a ne na način, ki bi nas oddaljil od bolečine. Nasploh je jok na odru, tako pristen kot zaigran, redek, in tudi sicer lahko problematičen, ker hitro zasmrdi po patetiki ali umetnem. Tu pa ravno zaradi odkritosti intence, poskusili bomo jokati, ne da bi se to moralo vezati na dotično situacijo, brez prisile, vidimo akcijo kot zelo vznemirljivo. 

Sploh zaradi tega, ker v akciji intencionalnega joka vidimo še eno vzporednico. Ne sme biti naključje, da smo na začetku predstave slišale o Mandiću. Ob prizoru poskusa joka se spomnimo na Mandićstroj in performerjev poskus, da ejakulira na odru. Če pa sta si Mandićev prizor in prizor Stefanije vzporedna, pa med njima obstaja ključna razlika: odnos do patriarhata. Kot spretno detektira Jasna Jasna Žmak v performansu this is my truth, tell me yours, Mandićev poskus konformira patriarhalnim smernicam. Prizor v Samo še enkrat gremo spat pa se taistim smernicam uspešno zoperstavi. 

Z ranljivostjo se spaja humor, ki bolečini ne pusti, da bi zašla v pretiran patos. Tako lahko hkrati razumemo otroško bolečino, ko Mramor pripoveduje o rečnem pokopu papagaja Jake, hkrati pa se ironično smejimo, ko razlaga o trupelcu, ki vedno znova zaide v brzico in se vrača nazaj k žalujočemu pogrebniku. Preko ponavljanja se komičnost še dodatno stopnjuje. Nato preidemo v sanje, ko Mramor odrežira prizor sebe, spečega v postelji, in papagaja, ki se pride poslovit. Naivna sprava, ki odpravi krivdo malomarne skrbi. 

Preigravanje raznovrstnih strategij morda izpade posrečeno prav zato, ker lahko raznolikost izraza vežemo z avtorskim izrazom posameznih performerjev. Če si lahko predstavljamo, da je predmetno gledališče del izraza Jerneja Potočana in Filipa Mramorja, beremo Petkovića kot plesalca in performerja, ki se v svojem delu ukvarja tudi s kempovsko tradicijo. Pri tem bi izpostavile Petkovićev prizor, ki združuje zgodbo Jakca in fižolčka s svojo izkušnjo prestajanja dolgotrajne bolezni kot kulturni delavec na svobodi, ki se sklene v plesno-žnabljeni točki. 

Prizori v predstavi si sledijo epizodično. Prehajanje med njimi sledi logiki asociacije, pa čeprav na najmanjši skupni imenovalec. V enem prizoru Petković govori o kukanju izpod odeje, da bi videl filme, ki jih sicer ne bi smel. Po koncu njegovega prizora Stefanija začne svojo zgodbo o svojem strahu pred živim pokopom, ki ga poveže s sceno iz Kill Billa, ki jo rekonstruira s pomočjo stola kot krste in z zemljo v pesti, ki se med suvanjem navzgor usiplje tako kot v filmu. Poleg etapne logike je učinkovit dramaturški princip ponavljanje – tako določenih motivov kot vztrajno ponavljanje pasusov pripovedi. Prek navezave na že vzpostavljene motive se ne samo gradi koherentna rdeča nit, ki epizode povezuje v celoto, pač pa že videno skozi priklic v drugačni kontekst dobiva vedno različne pomene. 

Ne da bi predstava od nas kaj posebnega terjala ali pa nas poskusila v kaj prepričati, se avtorska ekipa igra z raznolikostjo svojih izrazov. Vmes je še stalna, a nevsiljiva interakcija z občinstvom, ki se na neki točki lahko pridruži igri ali pa tudi ne. Navsezadnje predstavo doživljamo kot razgibano in domiselno preigravanje izrazov, dobrodošlo poživitev, ki nam kljub temu ne prizanese z določenimi težkimi temami in problematikami od smrti do prekarnega dela. Samo še enkrat gremo spat bo do konca leta na ogled, hehe, samo še enkrat – 19. decembra 2024. 

Med predstavo ni spala Nastja.