Izbrisani so narodni fenomen, do katerega nas kolektivno druži strahotno slabo poznavanje problematike in medlo spominjanje – ali celo popolna pozaba – referenduma, na katerem se je odločalo o usodi na tisoče posameznikov z območja bivše Jugoslavije, ki jim je bila leta 1992 z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije odvzeta pravnomočna identiteta in z njo temeljne človekove pravice.

Število vseh izbrisanih - 25.671 priča o neovrgljivem dejstvu, da je šlo za sistemsko napako, h kateri je pripomoglo tudi dejstvo, da posamezniki na ureditev statusa niso bili pozvani osebno, šestmesečni rok pa je bil za marsikoga kljub naporom urejanja prekratek, saj so bili v skladu z razpadom socialistične federativne republike administrativni prenosi podatkov in pooblastil iz republik bivše Jugoslavije dolgotrajni, včasih tudi namerno zavlečeni ali prefinjeno onemogočeni. Spomnimo, da tovrstne reorganizacije dokumentov in statusa takratna slovenska oblast ni zahtevala od »ostalih tujcev«, zato je jasno, da je šlo za subverzivno čistko.   

Ker se s to ranljivo, globoko pod preprogo pometeno tematiko, za nekatere tudi nezavedno krivdo, Slovenci le stežka soočamo, nam jo je v ostri dokumentarni gledališki neposrednosti predočil kar – tujec. Oliver Frljić se je z igralsko ekipo Prešernovega gledališča Kranj in dramaturginjo Marinko Poštrak v motiviko izbrisanih podal skozi svoje preverjene režijske vzorce, kar pa še ne pomeni, da je pri tem okrnil sporočilno moč.

Navsezadnje se tokratni zametki provokativnosti ne nahajajo le v scenskem dogodku kot takem, ampak tudi v njegovi lociranosti. Prav to gledališče je bilo pred dvema letoma žrtev sorodnih šovinističnih ukrepov s strani političnih občinskih figur, ki so osebi s »spornim nacionalnim poreklom« onemogočili zasedbo vodstvenega mesta gledališča, odločitev pa pospremili z ekstremno konzervativnimi utemeljitvami.

A vendar je uprizoritev s krovnimi stališči razpotegnjena dvosmerno. Do problematike pristopa preko pripovedne rekonstrukcije resničnih dogodkov »izbrisane« družine, s čimer temeljito podreza v sočutno plat gledalca, to linijo zgodbe pa agresivno prekinja z vpijočimi in razkačenimi vdori, v katerih akterji zastopajo ljudska mnenja večine: da je krivda izbrisanih izključno njihova, da niso žrtve, prej preračunljivci, ignoranti zakonov države, v kateri bivajo in katere jezika se nekateri še vedno – iz principa – niso naučili.

Ubrano angažirana igralska ekipa v zasedbi Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar in Matjaž Višnar se skupaj z režiserjem projekta loti v maniri »na vse ali nič«, kar se ne nanaša le na njihovo množično izpostavljenost privatnih stališč – s katero se v tem gledališču na tak način srečujejo prvič –, pač pa tudi s »tvegano neobzirnim« vzporejanjem fenomena »tujih« ustvarjalecev v naši aktualni gledališki sferi, kjer bi se nemalo oseb lahko prispodobno znašlo v podobnem formatu stigmatizacije kakor uradno izbrisani.

Kot nekakšne dvoživke se izvajalci iz ranljivih, razjokanih in pretresenih družinskih likov, zapečatenimi s travmatično izkušnjo sinovega samomora, v hipnem ostrem rezu že prelevijo v poosebljene totalitariste, ki se izživljajo med seboj, nad izbrisanimi, še posebno pa nad publiko. Ta pa ni zbegano nepripravljena toliko zaradi nenadnega nasilnega posega v svoj intimni prostor kot predvsem zaradi nedozorelih, neizoblikovanih stališč, ki jih je »spontano primorana« gojiti in sestaviti ob takšni odrski inscenaciji.

Frljićev projekt se seveda ne sprijazni zgolj z razkrivanjem privatne misli igralcev, provocira tudi občinstvo, ko jim vsem na očem pred nos moli »puščico« za prostovoljne prispevke za pomoč urejanja statusov izbrisanim, kalkulira množično kapaciteto slabe vesti in preverja stopnjo simbolične solidarnosti, ki naj se pokaže s takojšnjim javnim uničenjem osebnega dokumenta.

Moment, ki po vsej predhodni vsebinski turbulenci zamaje perceptivno treznost tudi kakšnemu prekaljenemu gledališčniku, ki je »videl že vse«, pa je v sklepnem v prizoru, ko na oder stopi družina, katere dramatično zgodbo smo ravnokar spoznali. Oni gledajo nas, mi gledamo njih, nastopi brezreakcijska tišina, ki v sebi nosi krčevito obojestransko implozijo. Ta sestop teatra v razširjeno realnost povzroči čudno, nepoznano kontradiktorno zmes sočutja in nelagodja, ki jo lahko razumemo kot tisto ključno finalno zarezo, ki bo v gledalcu pustila globljo spominsko brazdo.

Svoje osebne izkaznice ni žrtvovala Zala Dobovšek.