Pričujoč Teater v eter je poskus analitičnega zdrsa v kompleksno sporočilno in tematsko tkivo predstave Nasprotje stvari, ki je bila v Slovenskem mladinskem gledališču premierno uprizorjena 28. marca. Metagledališko delo v režiji Borisa Nikitina s prekinjenimi segmenti vsrkavanja občinstva v dogajalno notrino drame in vnovičnega vračanja v hermetizem zaprtega kozmosa odra še toliko bolj poudarja svojo glavno potezo – dvoumnost med igralcem in vlogo. S tem razbelja ločitveno daljico med resničnostjo in možnostjo, med karikiranjem fašizma in gorečno, zapriseženo fašistoidnostjo.

Kaj je resnično, kaj imitacija in kakšne so oble njunega zlitja? Kdaj je imitacija ona sama in kdaj mesena resničnost, toliko nevarnejša ravno zato, ker si je uspela nadeti varljivo ogrinjalo absurda? Hitinjača predstave, v kateri enotnost išče ves njen dramski jezik - tako vizualije kot igra, glasba ter scenografija -, je v tem smislu satira, katere vraščenost v sodobni svet dosega paradigmatsko razsežnost, prižemajoč si vse, kar želi biti slišano, ob izkrivljena prsa pretiravanja, provokacije, karikature ter polemiziranja. To - strnjena vseprisotnost diskurza satire kot edinega možnega mišičevja za gradnjo vokala in pozornosti v obstoječem svetu - je Nikitinu pri zasnovi predstave ponudilo svojstven inspirativni gejzir, ki je v čutno dejanskost butnil z verbalnimi, estetskimi in zvočnimi silhuetami groteske in absurda.

Svoboda govora, ki jo gre v tej satirični logiki primerjati skoraj z nekakšno leseno hoduljo izpod iznakaženih udov žeje po doseganju kolektivnega sluhovoda množice, je iz gole pravice sublimirala v tekmovanje. Lovski pohod na razkosanje že tako povsem bledikavih mej. Ta demokratični instrument danes spominja na bogat humus, iz katerega se zmore razraščati fašistična ideologija in njeni sodobni poganjki – alternativna desnica ter neofašizem, ki strelivo impulza v ljudi potapljata ravno preko medija jezika.

S tem v mislih se režiser predstave prevratno zalepi v polje sodobne umetnosti, edini tematski prostor, za katerega se praviloma zdi, da ostaja v nepredušnem mehurju, docela varnim pred sevanjem desničarske ideologije na diskurzivno povrhnjico človeštva. Sodobna umetnost, ki se povečini (samo)razlaga kot atomizirano otočje družbene refleksije in nekakšen protiideološki skafander, je v taisti instanci tudi polje, kjer je dovoljeno tako rekoč vse. Ravno brezkončna prevratnost pa jo dela tako poželjivo, tako šibko za skrivno gomazenje skrajno ideološkega in političnega. Nasprotje reči preizprašuje potencialno uzurpacijo prostora avantgardne umetnosti s strani skrajne desnice; izhodiščno vprašanje drame je torej, kaj bi bilo, če bi se nekdo odločil uprizoriti avantgardno neofašistično odrsko delo. Tako je primordialno hotenje, znotraj katerega vznika hranilo režiserjevega ustvarjanja, kot je Nikitin zapisal na Portalu slovenskega gledališča, »narediti tisto, kar bi naredili oni, še preden si utegnejo prilastiti njegov prostor«.

Švicarski gledališčnik Nikitin, katerega delovanje v sferi uprizoritvene umetnosti v zadnjem desetletju snov lušči zlasti iz vprašanj reprezentacije ter konstruktov identitete in resničnosti v mnogovrstnih plasteh življenja, je poleg Nasprotja stvari tematske razmisleke o predstavljivi realnosti vtkal tudi v dela, kot so Imitacija življenja, Kako dobiti prijatelje & vplivati na ljudi, F kot fejk ali Martin Luter, ipd. Kot ključne akterje, ki so dramaturški placenti predstave vdihnili življenje, velja omeniti še dramaturga Nasprotja 1stvari ter umetniškega vodjo Slovenskega mladinskega gledališča Gorana Injaca, sorežiserja Jana Krmelja, kostumografki ter oblikovalki mask Vanjo Djuran in Leo Bratušek ter Uroša Buha, ki stoji za glasbenimi aranžmaji. Pet klovnov, ki dramsko delo peljejo po štirih prekatih predstave, igra Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef ter Stane Tomazin.

Klovnska figura igralcev je v sozvočju z zasnovo drame skrbno primaknjen gradnik, saj smiselno sovpada z igralsko interpretacijo, ki jo definirajo karikirana melodramatičnost, travme, jeza, groteskno erotiziranje ter žalost, v trenutku rabrazdano v besno, nekako infantilno norost. Nasprotje stvari se ravno zaradi igre hrapavo vsesa v občinstvo kot pretakanje med subtilnim in udobnim, kjer je gledalec izvzet iz uprizoritvene kupole odra; v rohneče ter intenzivno, ki slednjega hočeš nočeš vključi ne zgolj zaradi senzornega presežka, marveč ga mnogokrat osebno nagovori. Odščipne njegovo skrivališče v mračnem protipolu odra in se igra z njegovo percepcijo ter razumevanjem resničnosti.

Na oder ob pričetku zakoraka moški s pompozno žensko svetlolaso lasuljo, vojaškimi škornji, v dlaneh mu počivajo ukulele. Absurd je všit tako v njegov lik, opravo, zgrajeno iz eklektičnega brkljanja, kot monolog, ki zdrsi z njegovih glasilk. Pričamo nenehnim prekinitvam, njegova pripoved o hollywoodskem prizoru, kot da bi posedovala kronični ventil, se nikakor ne izteče v smiselni konec. Pojijo se le plasti frustracije, ki se mukoma ozira za celoto. Lik prične igrati na ukulele in posnemati petje v japonščini kot gejša na lastni inaugiraciji. Kar sledi, ima občutno jasnejše politične implikacije. Scena se zatemni in zadimi, v ozadju razbijajoča glasba. Zlovešči klovni prihajajo na oder. Vidimo slovensko zastavo, plakate s transpolnimi znaki, ogromno roko, ki se pne po duhovniški halji enega izmed igralcev. Vsi očitki med planetoma političnih polj, potisnjeni v ospredje ter karikirani v nevzdržnost.

Dalje: pet klovnov se preizprašuje o tem, kako neofašista prikazati kot človeka, v njegovi krhkosti, vsakdanu, v njegovih razbitinah. In to ostane središčna ost vse do izteka predstave. Pogovori in monologi se vselej začnejo mirno in racionalno, nekateri celo igrivo erotično, vse dokler razrvana in razdrobljena notranjščina likov ne odjekne v vpitju in nevrotičnem besu. Imamo torej fašistično stališče, tehtno razpotegnjeno čez pedestal gledališkega odra. Ravno v obtoku argumentov in emocij, katerim te kot gledalca razgali predstava, se razkrije nevarnost satirične retorike, nevarnost pristanka v trebuhu enoznačne ideološke percepcije sveta.

V prvem dejanju je denimo slišati »to ni prvo dejanje". Mnogo je omemb trajanja predstave (3 ure), dasiravno zaključek po mentalni pripravi na 180-minutno vpijanje družbeno-kritičnega gledališkega dela pride mnogo prej. Učinkuje kot zasmehovalni pljunek na varljivost trdnega prepričanja. Kakor prvo dejanje ni prvo dejanje – ali pa je – tako niti jaz ne oseba na moji desni v sublimni dimenziji refleksivne gledališke oaze nisva del fašistične ideologije. Ali sva? Nasprotje stvari jasno provocira, da zamaje posameznikovo lahkoverno samointerpretacijo.

Nadvse pomemben koncept predstave je tudi potencialnost, ki implicira, da je nekaj mogoče zgolj, če obenem ni mogoče. V nasprotnem primeru bi bilo neizogibno. Eden od igralcev, ki na odru razstreljuje pripomočke in poudarja, da je njihovo uničenje možnost, a vendar nato pričamo mini eksploziji vsakega izmed njih, pravzaprav razmišlja o tem, če je posamezna odločitev zares le izbor opcije ali odsev nepremostljive spojenosti z določeno formo miselnosti.

Nasprotje stvari Borisa Nikitina črpa iz nadvse pomembnega elementa sodobne resničnosti. Satira in pompoznost v okostju neofašizma, ki se v posamezniku stopnjujeta v iracionalen impulz, naglo prodirata v družbene kraterje. Imuni na virusno valovanje omenjenega nista niti avantgarda in sodobna umetnost. A s tem, ko Nasprotje stvari celostno vsesa in obenem karikira skrajno desničarsko miselnost, jo hkrati razoroži. Prostor angažiranega gledališča vsaj za moment postane gol, prečiščeni prostor refleksije, opolnomočene s satiro.