Pešpot od Ljubljanskega gradu do Cukrarne je dokaj turobna. Tudi popeglana destinacija po svoji prenovi ni pretirano razburljiva. Izkušnja sivine Roške ceste in Fabianijevega mostu v spremljavi pršenja kapelj ter ritma njihovega padanja pa ni bogsivedi kako drugačna od osnovnih elementov, ki sestavljajo zvočni sprehod avtorjev Spira Masona in Reneja Markoviča z naslovom Zvočna Arheologija Notranjega glasu, ki je postavljen v prostor.

Kot redno obiskovalko Cukrarne me sprva preseneti sámo prizorišče zvočnega sprehoda – obiskovalci smo povabljeni na stopnice. Ne kričeče rdeče stopnice v osrčju galerije, pač pa požarne stopnice v njenem vogalu. Turobne, odmevajoče, doneče in na videz brezkončne se od kleti raztezajo do vrhnje etaže razstavnih prostorov. Obdajajo jih zidovi Cukrarne, a ne taki, kot jih je vajen obiskovalec razstav. Grób, neobdelan zid in vanj vdelana, na gosto posejana okna dajejo prostoren, a hkrati utesnjujoč, moreč občutek. Nasprotje modernosti podaja občutke neumeščene nostalgije, hkrati pa robata tekstura in rigorozni ritem stavbnih elementov v spomin prikličejo vojašnico. So bili to zidovi Cukrarne, nudeči zavetje literatom slovenske moderne? 

Nadenemo si slušalke, na katerih poslušamo livestream, razdeljen na dva kanala. Sonorično podobo z leve strani slišimo kot niz Morsejevih znakov, ki se prevedejo v recital črk, niz katerih algoritem primerja z digitalizirano bazo segmentov besedil modernistov. Ko se naključen niz črk na levi strani ujame z identičnim izsekom črk v besedilu, ga sintetizator govora prebere v poslušalčevo desno uho. Sozvočje nareka črk z leve in na videz naključni fragmenti Ketteja, Murna, Cankarja in Župančiča z desne strani so pravzaprav vse, kar gradi zvočno sliko sprehoda po stopnicah. »Gradí« pa jo tudi poslušalec sam, z zvokom, odmevi, resonančnim telesom stopnišča, ki ga naseljuje, saj se iz teh zvokov porodi sosledje Morsejeve abecede, ki jo algoritem prevede v citate.

Tako je slika po eni strani zgrajena iz elementov preteklosti, zvokov prostora, votlosti in odmeva sten, po drugi strani pa sedanjosti, zvoka, ki ga vanje naseli obiskovalec. Spiro Mason – eden od avtorjev – v pogovoru omeni, da, tako kot knjige, ki jih avtor naseljuje kljub svoji minljivosti, tudi zidovi nosijo odmev literatov, ki so v njihovem zavetju nekoč bivali. Raziskuje »spomin« fizičnega prostora, možnost pomnjenja intelekta s pomočjo zvočne inštalacije, ki posodi glas zidovom kot nekdanjim varuhom veleumov, ki so za njimi živeli (in minili). Tok črk, dekonstrukcija jezika je po avtorjevih besedah koda, ki za razumevanje terja ključ. Ta se skriva v naravi jezika samega, v pomenih, ki besede že naseljujejo. Tako je jezik mrtvega, jezik zidov, preveden v jezik človeka prek slovarja verzov.

Na nek način »oživljamo mrtveca«, žal pa je tudi sama izkušnja zvočnega okolja, v katerega se potapljamo, rahlo mrtvaška in lesena. Algoritem verzov in sintetizator govora eBralec veliko besed požre, uduši ali leseno izvrže; preprosto zvočno in fizično okolje kličeta po človeškem glasu, ki bi verze naglasil, kot se zagre. A kvaliteta zvočne slike ritmiziranja črk na levi in verzov na desni strani je skopa in pusta, ponuja le ogrodje, ki od poslušalcev terja, da ga z razmislekom napolnijo sami. Zvok je zgolj orodje tolmačenja iz programskega jezika v besede, ki so lahko doživete afektivno.

Po eni strani je tako izkušnja pusta in turobna, robotsko hladna in v svojem poskusu iskanja duše človeka v zidovih sama sebi protislovna. Po drugi strani pa se ta turobnost vmesno spoji z okoljem, v katerega je sprehod postavljen, v gole zidove požarnega stopnišča. Če dovolj zaupamo v citate, bodo repeticije prevzele celotno težo sprehoda, ne ozirajoč se na estetskost ali izpolnjenost zvočne slike, ki se nam ponuja. Morda so trenutki tišine med kapljami besed tam z namenom, da jih zapolni duh časa.

Duhove Cukrarne je burila Ana.