V petek, 22. novembra, se je v Mali Drami zgodila še ena izmed uprizoritev dramske interpretacije Platonovega Simpozija. Avtorsko delo Luke Marcena, študenta 4. letnika gledališke režije, je nastalo v okviru programa Čakajoč Supermana, s katerim SNG Drama Ljubljana povezuje študente AGRFT-ja z realnim gledališkim delom in odrom. Gre za avtorski projekt, saj so ustvarjalke uprizoritve tudi soavtorice priredbe in dodatnih besedil. Sledimo sedmim dialogom skozi interpretacijo sedmih igralk. 

Predstava je femocentrična in vključuje tako zrele dramske igralke - Petro Govc, Majo Končar, Nino Valič in Barbaro Žefran - kot tudi svežejše študentke - Lucijo Harum, Ano Pavlin in Niko Vidic. Čeprav prijetna na novembrski petkov večer, predstava deluje kot šopek študijskih elementov. Zdi se, kot da so starejše igralke zaradi prisotnosti mlajših, še neizučenih študentskih kolegic svojo igralsko izraznost omejile - možno pa je tudi, da so preprosto medlo odigrale svoje vloge. 

Femocentrični Simpozij je scensko postavljen v čakalnico, saj je režiser želel izpostaviti skupni imenovalec vsake ljubezni, to je čakanje. Scena stilsko ustreza čakalnici Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, v kateri se zbirajo ženske, oblečene v hlačne kostime in visoke impozantne salonarje - razen ene, ki nosi krilo; morda ravno zato, da se ji lahko, simptomatsko, prvi zmeša pod Erosovim vplivom. Češ, če bo nosila hlače in ne krila, ljudje zagotovo ne bodo razumeli, zakaj in kako se ji ravnokar meša. V hlačah bi jo označili za shizofreno in strašljivo, tako pa bodo najbrž kar rekli, ah, saj je samo ženska norost, to pa ja že poznamo pri teh preobčutljivih in nerazumnih bitjih, in se zato lažje poglobili v dialog. 

No, če gre v sodelovanju Drame in AGRFT-ja pri projektu Čakajoč Supermana res le za čakanje na naslednji vrhunski mladi up režije, igre ali dramaturgije, bodo morali gledalci še kar malo počakati, saj Dramino čakanje ne presega prav ničesar. Čakanje na splošno presega le nestrpnost. Superman, raje kar übermensch, potrebuje moč, ki predira, subverzira in, bistveno, si upa. Da je bilo na tem odru kaj drznega, si zares ne bi upali trditi. Bilo je … nič več, kot le prijetno.

Scenski toni so ubitih in pomirjujočih barv, morda zato, ker je bilo v sedemdesetih modno tako opremiti zdravniško čakalnico, morda pa zato, ker Drama preprosto ne želi prestrašiti svoje stalne klientele in na odru pokazati več resničnosti. Upam, da bi sicer Marcen in AGRFT-jevke izrazili več duha svojega časa, mladi, kot so. Navsezadnje pa je res, da gledamo v isti lonec, v katerem se kuhata študija dramske igre in režije in klasično gledališče. Pri takšnih institucijah pač moramo pričakovati določeno mero uniformiranosti. 

Indigo je barva, ki pomirja psihične bolnike in očitno tudi preobčutljive gledalce in gledalke. Na čelu odra so bile postavljene lesene … rešetke? Palice, ki so ustvarile delno prostorsko ločenost med odrom in gledalci. Morda smo v pogovorih o ljubeznih precej zaprti in je to za Luko Marcena in soustvarjalke lahko nežna metafora za utesnjujoči čustveno-telesni zapor zaljubljenke. Ali pa zopet ločenost z namenom laboratorizacije Simpozija. Preprosto zato, ker ga je lažje gledati zaprtega v kletko, kjer je na varnem. 

Izvorni tekst je star in zaradi arhaičnosti jezika težje razumljiv, ampak v resnici ne gre za nič takega, o čemer se danes ne bi pogovarjali. Oziroma vsaj razmišljali. Dialog je tam in čaka, da ga preberemo in se iz njega učimo. Ljudje pa smo lenobne vrste in nas znanje samo po sebi noče zanimati, še posebej, ko seže tako globoko, kot lahko seže samo Eros. Ampak misli kapljajo, sprožajo občutja in nas mučijo. Tako počasi tudi igralke prikapljajo na oder, vsaka po svoje - vendar vse nekako zmedene in nevedne, od kod in kam naj s tistim, kar nosijo v rokah.

Rekvizit, privlačni objekt zmedenosti, namreč nadaljuje in poudarja temo čakanja, ki si jo je režiser izbral kot temeljno, in ga lahko vidimo v rokah vseh sedmih igralk. Govorimo o analognem stacionarnem telefonskem aparatu, ob katerem se je včasih čakalo na ljubimčev klic. Ah ja, dobri stari časi. Če pomislimo, da smo lahko aparaturo, razdraženi od hrepenenja in čakanja, nekam poslali z glasnim loputom vrat in odkorakali mirnim živcem naproti, pa danes to grožnjo neuslišanosti nosimo po vseh žepkih, kamor je mogoče stlačiti naše pametnjakoviče - beri: smart phone - in izklapljamo noutifikejšne, da bi lahko vsaj za trenutek mislili še na kaj drugega, kot na neustavljivo silo Erosa.

Na prvo žogo scena, kostumi in telefoni izpadejo simpatično, hkrati pa klišejsko in zastarelo - in četudi ta poteza za SNG Dramo in očitno tudi dramsko igro in gledališko režijo AGRFT navsezadnje niti ni nenavadna, je vseeno povzročila kastracijo interpretativne moči Platonovega Simpozija. Z izjemo Ane Pavlin - to je tiste edine v krilu, ki ji uspe prebiti racionalni zid in približati utrinek norosti -, so ostali dialogi izvedeni togo in kljub namigovanju na potencial nespametnosti, ki jo s seboj prinaša čustvena vznesenost, v gledalcu ne uspejo zares povzročiti zadostne reakcije. 

Na Simpozij prihajajoče ženske, ki nosijo Iskra vrvične telefone, v prvem prizoru pospremi voice-over, kar počasi vpelje Platonova preizpraševanja o različnih ljubeznih. V predstavi v nadaljevanju gledamo še sedem govorov, ki so postavljeni kot sedem izhodišč za debato o ljubezni, od katerih vsako pripade eni izmed igralk. Z izjemo prvega sklopa razmislekov so preostali odigrani v živo in večinoma kar dobro. Izgovorjava in uprizorljivost pa sta dve ločeni lastnosti javnega nastopanja. Kot rečeno, na začetku izstopa Ana Pavlin, ena izmed študentk AGRFT-ja, ki ji uspe s presežkom energije uprizoriti tisto nevrotično točko, ki tako zaboli, ko se zaljubljeni zlažemo sami sebi in upamo. Upamo in si želimo in še kako hrepenimo po koščku fantazmatskega užitka, katerega parametre smo si na oči namalali sami. Kar sledi v predstavi, so norost, smrt in truplo. In nato obdukcija ponesrečene ljubezenske situacije. Lahko bi rekli, da se seciranje odvije na precej tradicionalen ženski način, če vzamemo posnemanje, karikiranje in posmehovanje moškim v kombinaciji z nevrotično in histerično žensko simptomatiko za moderni kanon, ne pa izraz sodobnega zeitgeista. 

Predstava se zaključi z delom AGRFT-jevke Nike Vidic, katere lik se skozi celotno uprizoritev drži najbolj v ozadju. Na koncu se pokaže osebna nota, ki je v procesu izsledljiva, saj igralka izhaja iz pozicije sveže strtega srca, ki je ne želi razkriti zares in se zato raje umakne iz množice. Ker je apatija boljša rešitev kot nezamisljivo trpljenje, vsaj takoj post brejkapum. Najprej se zdi izvedba čisto okej, celo prileže se to razkrivanje osebnega, saj igralka izstopi skozi lesene rešetke in pove resnično zgodbo. Dobesedno jim uspe s tem delom malce prebiti zid, a žal, mleko spremenijo v smetano, in to s sladkorjem. Diabetes, resnično. Kot pa so rekli stari, se iz napak učimo in na obrazu Nike Vidic se je opazilo, da je ugotovila, kako je s sladkanjem izgubila stik z gledalci. Takrat je stopila nazaj in luči so ugasnile. Vsak simpozij se mora enkrat končati in prav tako tudi recenzija. Zatorej recimo, da je bil Simpozij prijeten, a ni razburil nobenega duha. Vplival je le na rabo bontona ob večerji kasneje tistega večera, saj smo zaradi prenasičenosti morali zavrniti sladico.