»Predstavljajte si, da sedite v temi ... in da poleg vas ni nikogar. Predstavljajte si, da v vaših rokah ni ničesar. Predstavljajte si, da ta glas ne prihaja iz zvočnikov ali slušalk, pač pa se poraja v notranjosti vašega uma. Pred vami je ogromen, siv betonski prostor, obsijan z medlo neonsko svetlobo. Morda je to kakšna zapuščena tovarniška hala. Ljudi že zdavnaj ni več. V tem samotnem hladnem prostoru slišite zgolj kapljanje vode, ki zamolklo odzvanja v praznino.«

***

Prej prebrano besedilo je prirejeno po monodrami Cum mortuis in lingua mortua oziroma Za mrtve v jeziku mrtvih performerja, igralca, režiserja in koreografa Ivana Peternelja, ki smo si jo ogledali 18. novembra v mali dvoranici Duše Počkaj, stisnjeni v obskurni kot narodnega hrama kulture, Cankarjevega doma. Peternelj je te besede govoril naravnost v desetčlansko bolj ali manj profesionalno publiko srednjih in starejših let, ljudi, ki Peternelja poznamo bodisi iz ansambla Slovenskega mladinskega gledališča bodisi iz njegovih zunajinstitucionalnih projektov ali celo iz njegovega švicanja v gibalnem gledališču Betontanc v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Pod plosko svetlobo delovne luči nam je avtor razprl okvir dogodka, ki smo mu bili priča: »Za monodramo sem se odločil zato, ker sem ugotovil, da ne bom mogel nabrati toliko denarja, da bi lahko dostojno plačal igralce in druge sodelavce za njihovo delo.« 

Tako tudi vi, drago poslušalstvo, poslušate recenzijo, ki jo je pisec za slabih 15 evrov napisal zjutraj pred oddajo, špiker Muri in tehnica Puka sva vam na razpolago za 2,5 do 3 evre na uro. Naj vam poslušanje olajša milozvočna glasba.  

Kot mnogo solo predstav, ki smo jih videli v zadnjih dveh letih, se je tudi ta porodila v kovidni karanteni, med katero je Peternelj spisal osebne asociacije ob poslušanju Slik z razstave ruskega romantičnega skladatelja Modesta Petroviča Musorgskega, ki jih lahko slišite v ozadju. Kot je Musorgski spisal suite za posthumno razstavo slik svojega dobrega prijatelja Viktorja Hartmanna, se tudi odrske vinjete, ki nam jih Peternelj delno uprizarja in delno pripoveduje, več ali manj ukvarjajo s smrtjo ali morbidnimi vidiki človeškega življenja. Vsaka od teh vinjet izhaja iz tematike suite, ki ji pripada. Med skladbo Gnom si v glavi prikazujemo nacistično nasilje nad kmečkim prebivalstvom v drugi svetovni vojni; med suito Samuel Goldenberg und Schmuÿle opazujemo pesnikov dialog z brodnikom Haronom, ki pelje duše v onostranstvo; ob skladbi Stari grad pa občutimo tesnobo medvojne Evrope ob recitiranju odlomka Walterja Benjamina o Kleejevi grafiki Angelus Novus kot nemočnem, a brezbrižnem angelu zgodovine.

Drug ključni atribut, ki ga Peternelj pripelje iz Slik z razstave, pa je princip slikanja – tako Peterneljevega uprizarjanja podob na odru kot gledalčevega grajenja podob v lastni glavi – kar nas pripelje h ključnemu vprašanju dramskega in nedramskega gledališča. Simbolist Stéphane Mallarmé je namreč trdil, da le ples in pantomima potrebujeta oder, sicer pa: »Strogo vzeto, papir povsem zadošča, da bi se evocirala drama. Vsak bralec si bo pomagal s svojo mnogostransko osebnostjo in tako bo udejanil dramo v samem sebi.« Če si lahko prizore tudi zamislimo, ko beremo dramsko predlogo, čemu jih uprizarjati? Kaj pa če bi bili na odru prizori zgolj pripovedovani? Nizkobudžetni okvir, ki nam ga je Peternelj vrgel v obraz na začetku predstave, mu tako ponudi izgovor za uprizoritveni pristop, v katerem so prizori delno recitirani, delno odigrani in delno odplesani. Lahko bi rekli, da torej avtor pred nami dekonstruira dramsko gledališče, a po drugi strani bi si lahko tudi odvrnili, da avtor pred nami konstruira podobe, ki vznikajo iz poezije. Kakšen je torej odnos med povedanim, prikazanim in zamišljenim v predstavi Za mrtve v jeziku mrtvih? 

Peternelj govori počasi. Počaka, da si mi zamislimo to, o čemer pripoveduje. Ritem njegovih besed in intenziteta, s katero ohranja našo pozornost, sta prvi predpogoj za naše domišljijsko grajenje. Hkrati nam pri ne povsem zavestnem zapolnjevanju vrzeli v povedanem pomagajo glasba, luči, kostum in odrska atmosfera. Podobno se v otroški slikanici ilustracije in besedilo medsebojno podpirajo in potisnejo bralčevo domišljijo v fantazijski svet. Bolj ko so podobe nerealistične ali čudaške – kot na primer tudi v Peterneljevi predstavi – bolj fantastičen bo nastali svet. Za ritem predstave so ključni tudi neverbalni deli: performerjevo poplesavanje s črnim klobukom z lobanjo na glavi, vmesni prehodi s hojo, zaključni groteksno-burleskni ples v kostumu jage babe. Ti nam po eni strani dajejo potrebni premor, saj mora biti občinstvo za grajenje podob iz povedanega izredno osredotočeno. Po drugi strani pa povedanemu dodajo teksturo in pričarajo potrebno atmosfero ter vizualni material, iz katerih si lahko spletemo domišljijska krila. Vmesna cona med recitiranim in uprizorjenim, po kateri se giblje predstava, ponudi avtorju možnost, da si zamisli povsem bizarne prizore, ki sicer niso izvedljivi. 

***

»Stojim sredi odra. Moj obraz ne izraža ničesar. Samo stojim. Tišina je. V tej tišini začne iz tal pronicati voda. Počasi, enakomerno in nevpadljivo voda prekrije celotno površino odra. Dotakne se mojih bosih nog in mi postopoma naraste do gležnjev. Ko sem do pasu v vodi, nastopi glasba. Nad menoj zasije hladna, kobaltno modra svetloba. S stropa se prične spuščati velika kovinska krogla, ki se v počasnem nihanju približuje moji glavi. Stene okrog mene zažarijo v temno rdeči svetlobi in tudi iz sten prične pronicati voda. Kovinska krogla se nihaje približuje moji glavi.«

***

Drobci predstave Cum mortuis in lingua mortua se sestavijo v celoto šele z avtorjevo prezenco. Z njegovo intenziteto. S poetičnim, a ciničnim podtonom njegovega glasu, iz katerega tu in tam butneta črni humor ali psovka. Predstava verjetno nima zgodbe. Ali poante. Kot zgodbe ali poante tudi nimajo pesniška zbirka ali glasbeni album ali likovna razstava. Popeljani smo skozi intimne, atmosferske in morbidne podobe, ki sozvanjajo s pozno jesenjo in nudijo avtorju platformo, na kateri lahko razkaže svojo domišljijo ter svoje kljub letom še vedno zavidljive in z izkušnjami prežete sposobnosti performiranja, plesa in igre – te so zadnja leta žal premalo izrabljene na institucionalnih deskah. Na tem potovanju, pri katerem smo soudeleženi sopotniki, je bolj kot to, kaj se dogaja, pomembno, kako se stvari dogajajo, kako se pred nami in v naši domišljiji počasi gradijo in razkrivajo podobe. Če je v predstavi kakšen »kaj«, ta pomeni, kaj smo si zmožni domišljati, pri čemer nam kot glavna odskočna deska služijo Peterneljeve veščine nastopanja. Še na mnoga leta, majstore. 

*** *** ***

Slika: Paul Klee - Angel Novus (1920) [Wikipedia Commons - CC BY-SA 3.0]

Citata sta prirejena iz dramske predloge - Ivan Peternelj: Cum mortuis in lingua mortua