O zlorabi položaja

O zlorabi položaja

Recenzija dogodka
3. 5. 2019 - 13.00

Kaj kmalu se bo končala še ena sezona ... Nekatera gledališča že objavljajo napovedi repertoarjev za leto 2019/2020, na katerih zasledimo mešanico starih in mladih imen. Čeprav se v zadnjem času že dolgo nismo dotaknili dehtečih repertoarjev največjih slovenskih gledališč, ki praviloma niso v našem fokusu, to seveda ne pomeni, da jih je treba pozabiti. Potrebno se je namreč povprašati o zdravju t.i. institucionalnega gledališča in predvsem agilnosti že uveljavljenih režiserjev.

Po navedbah Drame je Razbiti vrč veseloigra oziroma, bolje rečeno, situacijska komedija, katere tokratna postavitev je nepremišljeno verna preslikava teksta. Mnogi gledališču ves čas očitajo pretirane in nerazumljive adaptacije ter drastične spremembe, ki so šle čez rob, kot sta npr. Romeo na motorju ali Hamlet s svetlobnim mečem. Uprizoritev komedije Razbiti vrč pa v popolni odsotnosti interpretacije grenko opomni in pokaže, zakaj so adaptacije potrebne in zakaj dramskih tekstov ne moremo preprosto le zgolj postaviti na oder, tudi če imamo izvrsten prevod, vrhunski ansambel slovenskega gledališča in enega najprepoznavnejših slovenskih komedijantov.

Vrhunske komedije pod plastjo humorja vedno skrivajo težke teme, o katerih lahko govorimo samo skozi vizuro komičnega. In vsaka taka komedija je v svoji srži pravzaprav žalostna. Avtor Razbitega vrča Heinrich von Kleist je seveda pisal v drugem času - drama je bila krstno uprizorjena v Weimarju leta 1808 -, igra je postavljena v drug, nizozemski prostor, vendar nas lahko besedilo še vedno navdihuje zaradi prevpraševanja molka, belih laži, šovinizma, izrabljanja pozicije moči ter odgovornosti in še in še in še. Besedilo z zelo malo domišljije deluje zanimivo, celo aktualno. Tako kot je izraz veseloigra, ki ga še vedno uporabljajo ustvarjalci, zastarel, tudi predstava Razbiti vrč ostane pri zastarelem prenosu starega dela na oder.

Pa ne govorimo, da se v dramskem besedilu ne nahaja množica potencialnih nastavkov, temveč preprosto o tem, da predstava Razbiti vrč v režiji Vita Tauferja komaj podrgne površino, pod katero se nahaja potencialni srž predstave, hkrati pa s takšno nepremišljeno potezo reafirmira šovinizem, nasilje in zlorabo. Kostumografija Barbare Stupica in scenografija Igorja Pauške sicer uigrano ustvarita prepričljivo realističen svet sodne dvorane v nekem odročnem mestu, vendar bi se lahko nahajali ali na Nizozemskem ali nekje na Slovenskem, leta 1808 ali pa 2019. Priredba besedila je obdržala situacijo v arhaičnem času in tujem prostoru, s čimer tudi izgubi zanimanje gledalca. Čeprav je prevod sodoben in jezik prilagojen današnjemu času, pa o misli o sodobnem svetu ni ne duha ne sluha. Še vedno sledimo sojenju, kjer se ugotavlja, kdo je razbil čudoviti vrč gospe Marjete po zakonih in navadah nizozemčanov izpred 200 let. Dramaturgija Mateta Matišića ostaja na osnovni ravni, saj je organizacija pripovedi dozirana prehitro. Tudi glasba, ki je v skorajda ni, dramaturško le še bolj poudari gledalcu že tako znane informacije.

Pod prevod se je podpisal Andrej Rozman Roza, ki je opustil verze, vendar uspel ohraniti lahkotnost govora. Jezik je izjemno pogovoren, kar pripomore h komičnosti situacij. Tudi Sodnik, ki ga igra Jurij Zrnec s pomočjo pogovornega jezika, iz nas velikokrat izvabi nasmešek ali dva; komedija nas na trenutke res nasmeji, naj bo to zaradi situacijskega zapleta ali venomer odličnega komedijanta Jurija Zrneca. Igra drži svoj ritem, vendar nas do konca držita le virtuoznost igralcev in upanje na nepredvidljiv preobrat, ki pa nikoli ne pride. Ne moremo zanikati, da je Zrnec mojster komedije in solidno izpelje svoj lik Sodnika, ki je ves čas v središču pozornosti, vendar mu nepremišljenost koherentno dolgočasnega koncepta predstave iz rok iztrga možnost, da bi lahko iz tako hvaležne vloge ustvaril svojo umetniško bravuro.

Prav tako se preostali igralci vsak po svoje soočijo z interpretacijo svojega lika; Branko Šturbej svoj lik nadgradi s posrečenim hehetom, Polona Juh s histeričnem kričanjem, v vlogi pisarja Svita pa se razkrije tudi nekoherentnost v domeni komičnega v predstavi, saj igra Marka Mandiča - z zgrbančeno držo, ponavljajočim se glasnim tipkanjem in trdim gibom - ni realizirana v skladu s preostalimi in ostaja v bolj absurdni kot realistično komični sferi. V predstavi pa ostajata popolnoma nedorečeni vlogi Vida Timpleta (Bojan Emeršič) in Hanfrida (Matija Rozman), ki sta v celoti postavljena ob rob. Okvir predstave jima ne daje dovolj prostora, da bi iz svojega lika razvila več kot le funkcijo. Še najbolj dorečen in zrežiran, čeprav ni možno razbrati, zakaj, je pravzaprav poklon igralcev ob koncu te mukotrpne predstave.

Do sedaj smo očrtali ohlapnost dramaturgije in nedorečenosti v igri predstave Razbiti vrč, zaradi režijske nedorečenosti pa se stvari tu šele zapletejo. Maruša Majer, ki igra Evo, Marjetino hči, vse do konca predstave molči. Ta adaptacija besedila je morda celo edini poseg v besedilo. S tem je resnica vendarle ugledala dan, a ne kaznuje erotičnih namenov moškega, ki ima družbeno moč, temveč jih z zlorabo Eve ponovno afirmira.

Potencial predstave je zadušen v realistični režijski realizaciji, ki je dramsko besedilo, kot rečeno, zgolj prestavila na oder. Eskapistične predstave ni uspela rešiti niti vrhunska zasedba, katere potencial je kot črna luknja posrkal pomanjkljivo zastavljen koncept predstave. Razbiti vrč v režiji Vita Tauferja je predstava brez jasne zasnove, nepremišljene uprizoritve in dolgočasnega kričanja ter tako pušča grenak priokus na drugače intrigantni in premišljeni letošnji sezoni v SNG Drama.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness