Domoljubi že vse od proslave ob kulturnem prazniku 8. februarja leta Gospodovega 2022 pobožno čakajo na dogodek, ki bi po slovenskosti tako dišal, da bi mu bila še kranjska klobasa fouš ‒ pardon, zavistna. Potrpežljivost vrlega Slovenca bo poplačana, ako se nocoj ob pol deveti uri odpravi v Menzo pri koritu in si ogleda satirični kabaret Od paleolita do twita v produkciji Društva Matafir. Predstava je bila, kot vsi zavedni Slovenci že nedvomno veste, sicer premierno uprizorjena 23. septembra 2022, končno pa bo prišla tudi do svojih zasluženih desetih minut v etru.

Posnetek

Na oder pod Triglavom, čez katerega leti rdeča zvezda repatica, prikorakajo Jaka Andrej Vojevec, Urban Logar in Uroš Jezdić, oblečeni kakopak v irharce in lajbče v belih, modrih in rdečih barvah. Nastopajoči v prvem prizoru z bučnim prepevanjem pesmi Slovenec sem, hvalisanjem s svojim obiskovanjem Triglava in obrekovanjem soseda slikovito prikažejo stereotipni slovenski karakter. Tako hitro vzpostavijo ton uprizoritve in diskurzivni razvoj, ki bo uokvirjal kabaretsko nanizane točke potovanja v preteklost. Kot ste slišali v posnetku, bodo prav tam nastopajoči odkrivali korenine svetohlinske in nevoščljive slovenske narave.

V kameni dobi sta bila dva jamska človeka. Prvi je v medvedjo kost zvrtal nekaj lukenj in ji rekel piščal, drugi pa mu je piščal vzel ter umetnjakarja z njo namlatil, češ, a on bo pa zganjal kulturo in čas zabijal? O ne! Kaj takšnega se za vrlega Slovenca ne spodobi, kar nam potrdijo tudi prizor odkritja kolesa v bakreni dobi, prizor sojenja preveč pametni čarovnici in prizor preveč prizadevnega Primoža Trubarja.

Vojevec in Logar mojstrsko skačeta iz ene v drugo vlogo, raznolikosti likov pa ne zaznamuje zgolj kostumografija Katarine Zalar, temveč tudi izvrstna telesna komika in komični tajming nastopajočih. Jezdić dogajanje virtuozno spremlja s harmoniko, ki ob pomembnih trenutkih poudarja odrsko razpoloženje. Skratka, celotna uprizoritev ‒ od vsake pavze pa do vsake replike ‒ je temeljito premišljena. Replike temeljijo na nizanju referenc na bolj ali manj historične dogodke, ki so zaznamovali razvoj slovenskega naroda. Te scenarij Jake Andreja Vojevca hudomušno preplete v besedne igre, med katerimi ne manjka niti omembe pomanjkanja sadnih jogurtov v Jugoslaviji in že skoraj pozabljenih stališč Romane Tomc o financiranju slovenske kulture. Ker pa občinstvo lahko bere tudi ostala izrazna sredstva ‒ od scenografije do kostumografije ‒ nam tekst včasih pove celo več, kot bi bilo potrebno. Bajadere so navsezadnje bolj okusne, če si jih odvijemo sami.

Nizanje utrinkov iz preteklosti doseže vrh v rojstvu narodnega buditelja po imenu Janez Ivan Janša, za katerega je slutiti, da je navdihnil celotno predstavo, ki raziskuje izvor slovenskega svetohlinstva, neprivoščljivosti, kulturomrzništva, antiintelektualizma in seksizma. Pod plastjo duhovičenja in sproščenosti odrskih burkežev pa se v satiričnem kabaretu skriva precej sofisticiran prikaz mehanizmov konstantnega revidiranja lastne preteklosti v rokah vladajočih elit in ideologij. Režiser in avtor besedila Jaka Andrej Vojevec navsezadnje ni uprizoril alternativne vizije zgodovine, ampak alternativno vizijo zgodovinjenja ter nam s kabaretom pomežiknil, da smo vendarle zazankani v gledališko fikcijo.

Da posamezne barve oblasti po svoje obarvajo tudi retrospekcijo, nam nastopajoči prikažejo s sinhrono in diahrono ironijo. Prvo vidimo denimo v prikazu zaničevanja čarovnice, ob katerem se smejemo gluposti svojih prednikov; slednjo pa v kristomorfni uprizoritvi rojstva Janeza Janše, pri kateri se smejemo dejstvu, da dobršen delež sodržavljanov njegovi figuri res pripisuje odrešeniško vlogo.

V takšnem družbenem ustroju se zdi, da malemu človeku ne preostane dosti drugega kot pohlevno ubogati. Vendar nam vedno nove in nove novice o zlorabi zgodovine pričajo o tem, da moramo, čeprav nemočni, ostati kritični. In satirični kabaret, nevpet v strukture nacionalne oblasti, se s svojo dostopnostjo zdi primerno sredstvo za vzpodbujanje takšne kritičnosti. Tega uprizoritvenega pristopa se Vojevec ni poslužil prvič, vendar je tokrat zaradi bolje premišljene performativnosti in bolj prizemljene ideje, kot jo je imel denimo njegov projekt Gledališče človeštva : Plastocen, nemara najuspešnejši do sedaj.

Ekscesnosti slovenskosti nekje po polovici predstave sicer postanejo že karikature samih sebe, kar je moteče predvsem ob spominu na množico drugih ustvarjalcev, ki so se iz njih že ponorčevali. To dejstvo pa lahko povežemo s tem, da je enaintrideset let samostojnosti očitno razgalilo široko razočaranje nad neizpolnitvijo velikih obljub, ki so jih veljaki dajali na začetku devetdesetih. S tem, ko se sen o drugi Švici iz dneva v dan bolj krha na prafaktorje, pa med temi veljaki še vedno vztraja vera v dimno zaveso. O tem priča uvodno omenjena državna proslava, ki je kabaret sicer ne omenja, vendar se njuni primerjavi ne gre izogniti. Premetena groteska Od paleolita do twita je pendant proslavi, ki nekritično slavi genezo Slovenije, namesto visoko pozicioniranih kulturnikov, ki so ustvarili proslavo, pa je kabaret ustvaril mali človek sam. Z nacionalistično retoriko in simboliko pretirava le toliko, kot je potrebno, da slednji izpadeta popolnoma farsično, vendar je to tudi poanta. Metelkovsko občinstvo sicer najbrž ni tisto, ki bi se istovetilo denimo z avtohtonistično venetsko teorijo o izvoru slovenskega naroda. Ker pa je vseeno zaznamovano z njenimi posledicami, lahko uprizorjena nadidentifikacija z nacionalističnimi vrednotami tudi pri njih vzbudi katarzičen smeh. 

foto: Jaša Jenull