»Ivan Stanislav Mrak je največji, ker je bil najbolj prezrt! Ivan Stanislav Mrak je večji od Ivana Cankarja! Ivan Stanislav Mrak je večji od Kosovela! Ivan Stanislav Mrak je večji od Prešerna! Ivan Stanislav Mrak je največji, ker je bil najbolj prezrt!« kriči Benjamin Krnetić, nag, na mizi gostilne Pri starem Rimljanu oziroma na velikem odru ljubljanske Drame v predstavi … Mrakijada. 

Ivan Stanislav Mrak je bil slovenski dramatik, pripovednik, esejist, režiser in igralec, ki je živel v burnem času med leti 1906 in 1986. Znan je bil po boemskem življenju, kar se odraža tudi v njegovem pisanju, kajti dramatik ni sledil sočasnim literarnim oziroma umetniškim tokovom. To pa je zgolj eden izmed razlogov, da večina njegovih dram še ni doživela krstnih uprizoritev. Drugi se nahaja v njegovi samovšečnosti, saj se je oklical za genija in je v kritikah svojih del videl le nevoščljivost. Nenazadnje pa je svojim besedilom pot na oder oviral tudi sam, saj ni dopuščal prav nikakršnega poseganja v zapisano. Preostalo mu je le, da je svoje tekste režiral sam ter v njih odigral prav vse vloge. Vajeti je iz svojih rok izpustil le dvakrat, v letih 1966 in 1970, ko so v ljubljanski Drami uprizorili njegovi drami Marija Tudor in Mirabeau.

Naslednjih triinpetdeset let pa se je zdelo, da so slovenska gledališča na Ivana Mraka bolj ali manj pozabila. Vse do letošnje sezone, ko smo na repertoarju ljubljanske Drame lahko zagledali Mrakovo ime, zraven njega pa še imeni režiserke Nine Rajić Kranjac in dramaturga Tiborja Hrsa Pandurja. Režiserka in dramaturg sta na oder postavila priredbo trilogije Stari Rimljan, Sinovi starega Rimljana in Razsulo Rimljanovine, ki velja za Mrakovo najbolj avtobiografsko delo. 

Predstava je, tako kot Mrakova trilogija, razdeljena na tri dejanja. Vsak del se prične ob nekem velikem zgodovinskem dogodku, konča pa se s smrtjo enega izmed protagonistov in z vzponom novega. Pred gledalca je tako postavljena peturna družinska tragedija, ki se odvija med leti 1919 in 1945. Režiserka in dramaturg sta v epskem zgodovinskem razponu s sedemnajstčlansko igralsko zasedbo prepletla intimne usode in zgodovinske prelomnice. Predstava namreč komentira tako povojne poboje kot žensko reproduktivno delo. Motiv boja za oblast pa se pne od družinskih zdrah do razrednih, ekonomskih in političnih prevratov. Ob vsem tem Mrakijada komentira tudi uprizoritvene prakse in je – seveda – poklon in premislek o liku in delu Ivana Mraka.

Dogajanje je postavljeno v družinsko gostilno – Pri starem Rimljanu. Bogata scenografija, ki gledalcu omogoča pogled tako v globino kot v višino, pa ponudi možnost za veliko simultanega dogajanja, kar pa je tudi sicer ena izmed največjih odlik ustvarjanja Nine Rajić Kranjac. Režiserka svoje predstave pogosto gradi iz množičnih prizorov, tesnobnih atmosfer in stvarjenja urejenega kaosa, ki smo jih videli že na primer v predstavah Požigi, Solo, Grmače ali Naš razred. Tako je tudi tokrat. Spredaj levo nekdo kuha, za mizo se nekdo pogovarja, protagonist Ferdi sanja naokrog po hiši, nekdo tretji se vzpenja po stopnicah. Na desni strani nekdo pospravlja gostilniško sobo. Ob steni diha hišna Lojzka, v ozadju scenografije, pri vratih v zaodrje, pa hkrati morebiti opazimo še lik Marka Mandića – špekulanta, povzpetnika in vojnega dobičkarja Bešnarja, ki prav tako počne nekaj svojega. Primer zelo spretno stkanega in dinamičnega prizora je prisluškovanje preko radia, ki gledalcu omogoča vpogled tudi v očem neviden prostor. 

Še eno izmed režiserkinih stalnic pa predstavlja igralec Benjamin Krnetić, ki lik Ferdija, Rimljanovega sina iz drugega zakona, upodobi kot precej misterioznega, morda že kanček čudaškega. Pa vendar Krnetić s svojo vlogo gledalca povsem prepriča – s samosvojo dikcijo, svojeglavostjo in idiosinkrazijami v hoji ter drži. Ferdi je obenem jasna aluzija na Mraka, ki je bil venomer izključen iz umetniške srenje; vedno drugačen in morebiti velikokrat tudi po krivici prezrt in nerazumljen. Vendar pa njegova pozicija v predstavi ni vrednotena le pozitivno. Prikazane so tudi njegove nekonsistentnosti in šibkosti, na primer, ko izbira stran v družinskih zdrahah. Njegova umetniškost, ki sicer ostaja pod vprašajem, pa je pogosto prikazana kot morebitna odtujenost od realnega sveta, saj pri gostinskih opravilih ni pomagal niti svoji družini, niti ni proizvedel nobenega omembe vrednega umetniškega dela.

Nekoliko ironičen prizor, ko Krnetić skače po mizi gostilne in opominja na pozabo Mrakovega dela, prav tako komentira obsedenost slovenske kulture z odkrivanjem pozabljenih in spregledanih umetnikov. Ironizira pa tudi dejstvo, da te mora tako imenovani »narod« najprej pomendrati, če želiš biti po smrti kovan v zvezde. Spomnimo se le na Prešerna, Gruma in slovensko moderno.

Četudi je dogajanja veliko, dejanja ostajajo jasno ločena, zahvaljujoč režiji ter scenografiji pa učinkujejo kohezivno. Zelo skrbno je bil skozi celotno predstavo denimo prepleten motiv padanja po stopnicah, na katerih se je bodisi ponesrečila bodisi bila umorjena Rimljanova prva žena, ki jo je kot vselej prisotnega duha preteklosti in krivde odigrala Tina Vrbnjak. Skorajda že groteskno se dramske osebe po ravno teh stopnicah venomer spotikajo, padajo in se prerivajo. Večplastni motiv lahko razumemo kot nekakšno simbolno upodobitev dedovanja strahu pred izgubo oblasti ali ponosa. Po drugi strani pa stopnice predstavljajo tanko mejo oziroma prehod med svetom živih in mrtvih. Vsi, ki umrejo, se po njih povzpnejo, medtem pa se živi na njih ves čas spotikajo.

Gledalec se tako potopi v atmosfero družinske sage, v kateri je mogoče začutiti utesnjenost, hkrati pa je stalno prisotna skrb za gostilno in strah pred njeno izgubo. Nenazadnje je mogoče zaslediti tudi ogromno ljubezni, ki pa je skladno s časom, ki ga naseljujejo zadrte dramske osebe, ne znajo najbolje izraziti. Zaradi tega pa uprizoritev nekoliko spominja na predstavo V imenu matere, ki jo je leta 2018 na oder ljubljanske Drame postavil Ivica Buljan. A Mrakijada stoji in živi sama zase. Ustvarjalci so namreč ohranili eno izmed najpomembnejših Mrakovih značilnosti: jezik. Dramatik se namreč ni držal knjižne jezikovne norme; izumljal je nove besede in ustvarjal svojevrstno ritmično strukturo. Prav tako pa vse osebe, ne glede na svojo socialno, generacijsko in ideološko pripadnost, govorijo popolnoma enak jezik.

Kljub temu da je Mrak svoje dramske osebe poskušal zarisati predvsem enoznačno, so svoje manjše vloge z izrazito telesno izraznostjo odigrali Nina Valič, Pia Zemljič in Marko Mandić. Velik vtis pa je pustila tudi Tamara Avguštin, ki je z neverjetno prezenco plesala, kričala »chardonnay, chardonnay« ko je kot nekakšna zunanja komentatorka dogajanja skozi predstavo vlekla idejo novih časov, ki od likov zahtevajo prilagoditve. Nova ekonomska realnost po prvi svetovni vojni je pokončala tako Starega Rimljana, ki se ni bil sposoben prilagoditi novi ekonomski realnosti, in špekulanta Bešnerjeva, ki ju jo uničilo prepričanje, da lahko med vojno – in po vojni – poslujeta kot doslej. Odigrala pa je tudi vlogi Ferdijeve erotične domišljije in naivne, ampak pretkane Bešnarjeve žene. 

Vendar pa ravno prizoru v tretjem dejanju, ko na sestanku OZNE poteka zasliševanje novih lastnikov gostilne in vojnih dobičkarjev – Bešnarjevih – umanjka dinamika, kljub temu da se na odru nahaja celotna igralska ekipa. Čeprav temu sledijo še nekateri pomembni prizori, kot so Ferdijev samomor, nasilno razstavljanje gostilne in komentarji povojnih pobojev ter položaja žensk v svetu, je konec nekoliko sporočilno šibko artikuliran. 

In kaj sedaj? Ferdi in Mrak sta že dolgo mrtva. Ustvarjalci pa se zavedajo pasti obujanja pozabljene slovenske dramatike, ki avtorje premnogokrat kuje v zvezde šele po njihovi smrti. Morda pa je Mrak, kakor je v predstavi tudi večkrat ponovljeno: »Vse se je izteklo tako, kot je bilo določeno,« ciljal ravno na to, na posmrtno slavo, ki je mnogokrat večja od tiste v času življenja. Iz tega vidika predstava sicer ne ponuja odgovora na vprašanje: »Kam sedaj z Mrakom?«, temveč postavlja zrcalo slovenski družbi in opomnik, da je spregledala še en dramski biser. Tudi če se je Mraku zgodila krivica, ta vsekakor ni bil izjema. Predstava njegovo dramatiko spet naredi sodobno in živo. Gledalka si tako ne more pomagati, da ne bi obžalovala Mrakove spregledanosti – obenem pa se, ko zapušča Dramo, sprašuje, ali tudi danes nekje piše spregledan največji slovenski dramatik, čigar delo ostaja mrtva črka na papirju? 

Pisala je vajenka Nika Šoštarič.

Fotografija: SNG Drama Ljubljana