Plesaje, plešoč plesati

Recenzija dogodka
4. 10. 2022 - 13.30

FOTO: Matija Lukić

***

V predstavo Preživljati čas plesaje koreografa Mateja Kejžarja vstopimo in medias res. Dvorano Centra kulture Španski borci v četrtek, 15. septembra, polni diskoidni housič Let me see you dance, plesalki Dora Brkarić in Viktoria Bubalo pa se že živahno premikata. Ponavljajoče zibanje ramen in prestopanje ob premikanju bokov deluje kot cirkularna, minimalna in intimna verzija disko plesa. Postavljeni sta na skoraj povsem porušeno sceno rdeče zavese, ki se stropa oklepa le še z dvema koncema vrvi. Pozornejši pogled razkrije, da zaveso med dvema točkama stika s stropom dodatno otežuje človeško telo plesalca, ki leži na njej. Že ob vstopu v dvorano je jasno sporočilo, da se bodo kršile konvencije tradicionalne scenografske forme. A za to jih je treba najprej postaviti, obesiti porušeno platno – imamo priložnost, da se seznanimo s tem, kar je bilo, da prepoznamo zdajšnje stanje kot nekaj, kar to ni več.

Poči še preostanek vrvi, ki je platno delno držala v zraku. Upbeat glasba premolkne. Obveze forme so opuščene, raziskovanje novega prostora za ustvarjanje se lahko prične. 

Plesalec Daniel Petković vstane, plesalki pogleda ne usmerjata več v publiko, ampak vase in v preostala člana plesnega tria. Nastopijo motivi in variacije zibajočih se gibov, vzpostavljenih v uvodu, in na odru vzcveti interakcija med sicer razmeroma samostojnimi izrazi posameznega plesalca.

Ples se v prepoznavnih, a ne strogo določenih ciklih, ki polnijo jedrni del predstave, odvija v skorajšnji tišini. Sprva plesalki in plesalec še zapojejo ali zabrundajo dele uvodno slišanega komada. Pojejo tako, kot poje človek, ko je sam, ko se poslušalcu ne trudi ničesar sporočiti in je le razglašen spremljevalni vokalist komadu v svoji glavi. Ušesnemu črvu, ki se je po dveh ponovitvah catchy komada zavrtal tudi v glave poslušalk, dajo prosto pot, da skupaj slišimo stvari, ki jih ni, dokler jih ne slišimo več. Potem se ritem razvije, tišina se sprejme in napolni. Drsajoča stopala na parketu, dihanje, ploski, ki, se zdi, fizično vzvalovijo skozi prostor in premaknejo druga nastopajoča. Zvoki brez zadržkov in potrebe po sporočilnosti se občasno izvijejo iz plesalcev; ti z njimi vsake toliko navidezno sprožijo novo glasbeno podlago posameznih tonov in sozvočij, ki temeljijo na ustvarjanju občutka trajanja.

Ustvarjanje občutka torej, ne pomena. Po opredelitvi koreografa predstave Mateja Kejžarja se dogajanje na odru upira produktivnosti s tem, da se sprejme »potrata« časa. Potiskanje rdečega platna po odru pogosto ne služi ničemur razen dejanju samemu, debela vrv, ki se nam z roba odra že od vsega začetka muza kot puška Čehova, pa svojo namembnost izživi v nekajminutnem odseku, ko jo plesalec prinese na oder, postavi v kompozicijo in se z njo ne ukvarja več. Scenografija ni tu zato, da bi karkoli pomenila, pač pa deluje bolj kot tekstura in barva, ki ustvarjata vzdušje, material, po katerem plesalci skačejo, se vanj mečejo ali sesedajo, se obenj spotikajo. 

Publika v dvorani je šele tretja najpomembnejša entiteta v interakciji. Najprej in najpomembneje plesalci plešejo zase, preživljajo svoj čas plesaje, v izbrani senzorični izkušnji. Druga najpomembnejša entiteta so trije performerji drug drugemu, ko zleknjeni na rdeče blago izmenično igrajo občinstvo. Zgodi se delno poenotenje perspektive z dejansko publiko, a je jasno vzpostavljena prioriteta - ko nastopajo drug za drugega, publiki v dvorani kažejo hrbet. 

Kako se torej znajti v predstavi kot gledalka? Prvi korak je prostovoljno odrekanje iskanju smisla. V čustvene preskoke in interakcije med plesalci je gledalka povabljena le toliko, kolikor si je sposobna to zaslužiti z odprtostjo za asociativne igre in neverbalno razumevanje. V drugem koraku si mora predstavljati, kako bi bilo izvajati performans na odru. Nedokončanih stavkov, ki si jih govorijo plesalci, potem pa odplešejo neizrečeni preostanek, ne moreš razumeti, če se jih trudiš v mislih prevesti v besede. »Katera bi bila ... če bi bila ... « in »Včasih je tako, ... ampak potem je hkrati tudi tako ...« so celovite povedi, ki jih občutiš, ne do konca ubesediš. Spet gre za intimno in vase usmerjeno različico sporazumevanja, ki je mogoča le z uporabo empatije.

Predstavo zaznamuje lahkotno, a brezkompromisno sprejemanje posledic dejanj, ki jih plesalci izvajajo. Potreba po počitku je naravna posledica intenzivnega gibanja. Potreba po brundanju je naravna posledica catchy komada. Nalezljivost čustev in odzivanje na dražljaje drugega je naravna posledica soobstajanja. Pri tem se še posebej uspešno in prepričljivo izraža plesalka Viktoria Bubalo. Ob njenem nastopu lahko pišoča razume performans kot dejanje, pri katerem se zavoljo končnega izdelka na odru na nobeni točki ne gre prek telesa ali tistega, kar vznikne in zacveti samo od sebe. Zvoki, ki jih spuščajo plesalci, kriki in toni in vzkliki, so zvoki, ki smiselno sledijo gibom. Uporabljajo tiste sunke zraka, ki nastajajo ob pritiskih na trebušno predpono, ko je telo v določenem položaju. Padec na blago se sliši drugače kot pregib trupa na pol.

Gibalna stvaritev je, še posebej po zaslugi Bubalo, močna senzorična izkušnja. Predstava, kot jo doživljajo plesalci, v najboljših trenutkih svojevrstno hipnotizira, da gledalka sočustvuje s čudenjem nad izkušnjo in jo doživlja skupaj z njimi. Kako občutijo svoje telo, kako občutijo drug drugega, kako zaznavajo prostor – vse to so sprožilci, da se gledalka ob opazovanju kroženj s sklepi in napenjanja posameznih mišic lahko naenkrat zave taistih delov telesa pri sebi, začuti težo gravitacije v zadržanem nagibu telesa, okusi zrak na iztegnjenem jeziku med obratom, zasliši mešanje zraka ob gibanju skozenj, začuti nestabilnost nagubanega blaga in parket pod podplati. Prvič opazi strop odra, ko sledi plesalčinemu pogledu v desni zgornji kot, se zave roba odra, ko čezenj v njen prostor delno pade rdeče blago. Plesalko ali plesalca začuti skoraj kot vudu lutko sebe, ki se prvič ozira naokrog in zaveda fizičnega izkustva.

Razdelava vseh izraženih motivov doseže čustveni višek in katarzo z reprizo, torej s povratkom k pesmi Let me see you dance in disko plesnim gibom, ki jih plesalci tokrat izvajajo simultano. Po izčrpanju sledi ponovitev drugega motiva, pomiritev in dopustitev pesmi, da izzveni.  

Spletni opis predstave namigne, da se upor koreografiji lahko zdi vulgaren oziroma vsakdanji. Plesalec dvakrat privzdigne in prebere etiketo na rdečem blagu, ob premorih med plesom pa se vsi nastopajoči zatečejo kar k listu z navodili, ki ga imajo sredi kupa blaga, da ne bi pozabili, kaj sledi. Ti trenutki so najglasnejše izrekanje vsakdanjosti, čeprav želeni učinek še precej bolje dosežejo prej omenjeni premori, brundanje komada in sporazumevanje plesalcev z gibom in obrazno mimiko. Pa vseeno, obljubljeno je dostavljeno. Na koncu je čas zapravljen in zapravljen je plešoč ali plesaje, kar vam je ljubše. 
 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.