Tanz im August je mednarodni festival sodobnega plesa, ki od leta 1999 v nemško prestolnico privablja mnoge uveljavljene koreografe, plesalce in plesne skupine, obenem pa ponuja nekaj prostora tudi eksperimentom, manj prepoznanim, negotovim in marginaliziranim sodobnim plesnim praksam. Več kot tritedensko festivalsko dogajanje na osmih prizoriščih gosti prek petindvajset predstav, kar omogoča povečana finančna podpora na večletni ravni, ki je kot nekaj neobičajnega za naše regionalne kontekste zgolj formalna omemba uvodnega nagovora.

Prvi trije dnevi festivala, ki smo jih imeli priložnost obiskati, so pokazali programsko širino, saj so ob petih predstavah do izraza prišle raznorodnost koreografskih pristopov, različne problemsko-tematske opredelitve in estetike, ki tvorijo krajino sodobnih plesnih praks. Ker smo dve od teh predstav že lahko videli v Ljubljani, hkrati pa sta bili recenzirani tudi na RŠ-u, bomo MDLSX kolektiva MOTUS v režiji Enrica Casagrandeja in Daniele Nicolò ter dramaturgiji in izvedbi Silvie Calderoni z lanskoletnih Mladih levov pustili ob strani. Tako kot tudi predstavo 32 rue Vandenbranden skupine Peeping Tom, ki je šest let nazaj gostovala v Cankarjevem domu.

Predstava Sunny, ki je premiero doživela na letošnjem beneškem plesnem bienalu, zatem pa se je predstavila še pri koproducentu na festivalu v Montpellieru [monpeljeju], je toliko plesna, kolikor je hkrati tudi koncert. Živa glasbena izvedba - od priredbe naslovne pesmi do avtorskih večinoma vnaprej pripravljenih komadov - Awirja Leona poganja plesno kolektivno telo. Slednje se v koreografiji Emanuela Gata veriži in raztaplja v mnogotere singularnosti, včasih prepoznavne v ponavljajočih gestah, naslednjič modulirane v kolektivnem gibanju, vseskozi pa organizirane okrog binarnih relacij, ki prebadajo druga drugo. V tem pogledu je bila odsotnost člana, ki je v Montpellieru še zaokrožal deseterico teles, opazna.

Temeljna predpostavka o sinhronosti glasbenega in plesnega, sinesteziji slušne kompozicije in vidne koreografije, v praksi telesa in gibanje podredi glasbenemu diktatu. Kot ritmična podlaga ali pa oblikovalec emotivnega izhodišča koreografije glasbeni del ostaja avtonomen in zakonodajen, v njega koreografirano gibanje ne posega, transfer ostaja enosmeren. Tudi na scenski postavitvi je ustvarjalcu glasbe dodeljena opazna pozicija ob zadnji steni, tako da njegov doživeti mixing ples moteče vrta v paralelne dodelane gibalne svetove. Tako koreografirano gibanje najbolje učinkuje takrat, ko se uspe izviti glasbenemu diktatu, v primeru Sunnyja, ko plesna telesa postanejo tudi vir glasu, v trenutkih svoje izčrpanosti in frustrirajočega ponavljanja.

Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, ima tudi predstava Monument 0.1: Valda & Gus dosti z izčrpanim plesnim telesom. Gre za drugi del serije o odnosu koreografije in zgodovine, ki je bila premierno izvedena lani, medtem ko je bil prvi del monumet 0 – haunted by wars (1913-2013) uprizorjen leta 2014. Koreografinja Eszter Salamon in Christophe Wavelet sta pripravila tudi tretji del serije, ki bo na festivalu doživel svojo premiero ravno danes zvečer. Če se je prvi del osredotočil na stoletno zgodovino vojne skozi različne ljudske in plemenske plese konfliktnih območij, pa drugi del ni tako koreografski, temveč razgrajuje gledališki dispozitiv na personaliziran in narativen način.

Nekaj minut popolne teme, nato svetlobni okvir z iztegajočo se roko. Zopet tema in zatem sklonjena glava z obrazom v dlaneh. Nekaj šumov in naposled glas. Najprej iz teme, nato delno osvetljen oder. Valda Setterfield in Gus Solomons Jr., ostareli legendi plesne scene dvajsetega stoletja, se iščeta in sproti pripovedujeta svojo plesno zgodovino, s katero prikrito odgovarjata na vprašanje zgodovine in koreografije. Kam se vpiše ples? Valda se težko spominja preteklosti, medtem ko njeno telo še vedno pomni zahtevne gibe, Gus pa po številnih operacijah hodi s pomočjo oporne palice. Je telo tista podlaga in mesto zgodovinskega spomina plesa? Po tekmovalnem bahanju z dosežki v zaključku Gus in Valda družno odplešeta v ritmu izgovarjanja naslednjega stavka: “I shall always remember, I shall always remember, I shall always remember how I learned to do this step.” Tako kot se bomo mi spominjali zabavnih dialogov lutk Marthe Graham, Johna Cagea in Mercea Cunninghama.

Tretja predstava je prav tako del večletnega projekta: x/groove space izhaja iz raziskave javnih prostorov, v katerih skupina, zbrana okrog koreografa Sebastiana Matthiasa, išče tista mesta interakcije, ki kolektivno oblikujejo nevidno mrežo metropole. Tri leta delajo na iskanju stalne urbane koreografije in utripu mesta - od Berlina, Züricha, Freiburga, Džakarte, Tokia do Düsseldorfa, kjer bila junija tudi premiera. Gre za participativen in interaktiven pristop k prevpraševanju kolektivnosti plesnega dogodka in oblikovanja skupnosti.

Že ob vstopu v dvorano kot tudi med samim dogodkom je zanimivo spremljati gibanje obiskovalcev, saj nikjer ni nobenih sedežev ali kakršnegakoli označenega posebnega prostora za vstopajoče, tako da so njihovi premiki čisto naključni. Ljudje hodijo naokrog, sedijo ob stenah, se premikajo glede na fokus ostalih. Tudi to, kdo je gledalec in kdo nastopajoči, ni povsem jasno, dokler se iz množice ne izvije nekaj plesalcev, kar ostro poseže v dinamiko ostalih v dvorani. Nekaj časa varno točko opazovanja predstavlja Atsuhiro Ito z nastopom na Optronu - inštrumentu iz predelane neonske luči, spet drugič se opazovanje lahko transformira v pasivno dejavnost rekvizita, ob katerem plesalci izvajajo katerega od več kot stotih potencialnih scoreov. Vse je odvisno od posameznikove odločitve, se bom obrnil stran, se nasmehnil ob očesnem kontaktu, se dotaknil koga, le opazoval kinetične sculpture, podobne vetrnicam Yoko Seyame, bil opora preznojenemu telesu, odšel na drugi konec dvorane, kjer se je zbrala gruča ljudi, ne vidim in ne vem, kaj počnejo?

In ko celotno dvorano prekrije gora razrezanega papirja, s katerim smo se poigrali in deloma pozabili na nelagodje in zadržanost, vsi družno poprimemo za metle in pomagamo pospraviti čistilcu, ki je medtem vstopil v dvorano in prižgal vse luči, ne vedoč, da bomo ob izstopu lahko gledali projekcijo naše akcije Masaruja Iwaia. O skupnostnem momentu dogodka tako ne pričajo efekti, temveč posredovanost digitalizacije. Kaj nam potlej govorijo festivali, ki jim ne gre tako slabo? Ko hišnik ugasne luči, je čas, da odidemo? Vedno se bomo namreč spominjali, kako smo se naučili teh korakov.

Za neformalni uvod v Mlade leve je poskrbel Borov.

Foto: Katja Illner