Vse, ki poslušate to oddajo, naprošamo, da se zavežete k najstrožji diskretnosti. Podatki, ki jih bomo podelile z vami, so skrajno tajni. Kakršnokoli razkritje teh podatkov onkraj kroga zaupnosti, v katerem ste se zdaj znašle tudi same, lahko neposredno ogrozi življenja nekaterih oseb, o katerih bo v tej oddaji govora. S tem, ko nadaljujete s poslušanjem te oddaje, sprejemate svojo zavezanost k diskretnosti. Na tej točki vas opozarjamo, da bo kakršnakoli kršitev te zavezanosti strogo sankcionirana. 

Zdaj, ko ste sprejele zavezo, lahko razkrijemo resničen naslov te oddaje – ta je O Kirkwood na slovenskih odrih. Podnaslov: drugič. Ob zaključku letošnje gledališke sezone se namreč želimo v današnjem bloku Teatra v eter posvetiti dvema institucionalnima produkcijama te sezone, ki sta nastali po predlogi britanske dramatičarke Lucy Kirkwood. 

V prvem delu smo pisale o letošnji uprizoritvi Nebesja v Drami in razmišljale o tem, kakšno dramsko gledališče nas nagovarja kot gledalke z določenimi zadržki do kanona, ki ga bolj pogosto kot ne gledamo na odrih slovenskih institucij. V tem delu bi naš razmislek prenesle na še eno uprizoritev te sezone, ki je nastala po predlogi besedila Lucy Kirkwood. To je bila druga in hkrati zadnja letošnja uprizoritev te britanske dramatese. V drugem delu našega minicikla bo govora o predstavi, ki je bila oglaševana kot Razpoka izpod peresa Rrose Sélavy in je premiero ugledala novembra lani v MGL–ju. Predstavo je režiral Jan Krmelj, dramaturginja je bila Petra Pogorevc. 

O predstavi je sicer v zadnjih dneh veliko govora, saj je požela kar nekaj nagrad Borštnikovega srečanja. Na tej točki se ne bomo spraševale o smislu tovrstnih nagrad ter relativni ozkosti gledališke scene, ki jo te pokrivajo. Razlog za naše razmišljanje o Razpoki namreč ni bila pozitivna recepcija v slovenskem gledališkem prostoru, pač pa premislek o tem, kako lahko redki sodobni teksti, ki prodrejo na naše odrske deske, prevetrijo zaprašenost gledaliških institucij in nam povrnejo zaupanje v dramsko gledališče. 

Tisto, kar nas je pritegnilo pri Razpoki, je bila namreč prav kvaliteta dramske podlage, dopolnjena z učinkovitimi uprizoritvenimi postopki. Razpoka s pravim naslovom Zanos je namreč kvazi–dokumentaren tekst, v katerem se avtorica Lucy Kirkwood preimenuje in spremeni naslov drame. To menda stori, da bi se izognila morebitnim nevarnim posledicam, ki bi jih lahko utrpela, ker si je drznila spregovoriti o zgodbi, ki jo podaja. Lucy Kirkwood je tako dramski lik kot tudi oseba na odru. V slovenski izvedbi jo utelesi Ajda Smrekar, ki na oder pride na začetku predstave in se občinstvu opraviči, ker ni prišlo gledat predstave, kakršna je bila oglaševana, ter razloži razloge za to. S tem se vzpostavi prva plast fikcije, ki pa se pretvarja, da je resničnost. 

V drugi plasti fikcije, v igri v igri spoznamo protagonistki, Noaha in Celeste, ki ju odigrata Jernej Gašperin in Diana Kolenc. Mlad par spoznamo na njunem prvem zmenku, nato v njunem skupno ustvarjenem življenju, vso banalnost te zgodbe pa spremlja okvirna zgodba Lucy Kirkwood kot likinje, ki nam že na začetku pove, da spremljamo zgodbo para, ki je bil ubit. Celotna predstava torej že od začetka deluje kot nekakšno spremljanje true crime podcasta, v katerem nas napovedovalka navadno zaziba v pripoved o življenju žrtve, me pa se zavedamo, da bo predstavljena idila prejkoslej brutalno prekinjena. 

Dodaten vidik kvazidokumentarnosti primakne Boris Kerč v vlogi Vodje predstave, ki ne samo da odredi začetek predstave, ampak v njo tudi sproti posega. Tako se pokaže na prizorišču, da premakne kamere, ki na platno v ozadju predstave projicirajo obraza protagonistk, ali pa da igralki, ki igrata umorjeni žrtvi pokapa s krvjo proti koncu predstave. Tako služi kot opomin, da gledamo rekonstrukcijo – četudi gledamo rekonstrukcijo nečesa, kar v resnici ni nikoli obstajalo. Z učinkovitim preigravanjem teh treh elementov – Lucy Kirkwood kot pripovedovalke, Noaha in Celeste kot protagonistk zgodbe ter Vodje predstave – se gledalka izgubi v prostoru med resničnostjo in fikcijo. 

Najbolj učinkovita se v uprizoritvi zdi raba kamer, ki snema protagonistki v navidez intimnih trenutkih. S tem vzpostavlja paranoiden občutek, da sta protagonistki stalno opazovani, zasledovani, na kar namiguje že samo dejstvo, da poslušamo zgodbo o dveh umorjenih aktivistkah. Hkrati, ko spremljamo njuno prelevitev v aktivistki, pa spremljamo tudi njun vedno globlji spust v polje teorij zarot. To pa ni komentar na aktivizem kot tak, pač pa konkretno na radikalizacijo v anticepilstvo, kakršni smo bili priča med pandemijo. Dramo je Kirkwood namreč izdala 2022 in se direktno navezuje na realno situacijo, kar pa še bolj zabriše mejo med resničnostjo in fikcijo. 

Čeprav protagonistki drsita vedno globlje v zajčjo luknjo anticepilstva, pa smo gledalke že spočetka njune zaveznice. V zgodbo – kot smo že omenile – vstopimo skozi vsakdanjo situacijo prvega zmenka dveh navadnih ljudi. Na zmenku se sicer šalita tudi o teorijah zarote in na nek način tudi izrazita svojo naklonjenost napram kakšni od njih – ki pa jo hitro odpravita. S tem je sicer posejano seme, ki bo v njuno zgodbo vse trdovratneje razraščalo svoje korenine. A sta likinji – kot tudi igralki, ki ju upodabljata – tako vsakdanji, da še vedno bolj prevlada občutek normalnosti. K prepričljivosti igralk prispeva tudi dejstvo, da na projekciji spremljamo njuna obraza in imamo tako bližnji vpogled v njuno obrazno mimiko. Obenem to terja večjo angažiranost igralk, ki morata v prepričljivost svojih odzivov vložiti maksimalen trud, kar uspe tako Gašperinu kot Kolenc. 

Prikupnosti in vsakdanjosti protagonistk se postopoma začnejo pridruževati druge značilnosti, ki likinji naredijo bolj večplastni. Spoznamo ju skozi vsakdanje prepire, ki se sčasoma vedno bolj nanašajo na dejstvo, da Celeste, ki je medicinska sestra, skuša spodbuditi brezposelnega Noaha, naj si poišče službo. Noah pa se namesto iskanju službe raje posveča brskanju po internetu in raziskovanju teorij zarot, kar ga naposled tudi pripelje v to, da začne ustvarjati svoje vsebine. Prelevi se v spletnega aktivista. Tu se sicer morda zarisuje nevarnost, da bi vzroke za radikalizacijo določenih skupin lahko posplošile. To nevarnost pa prav zaradi večplastnosti in simpatičnosti likinj obidemo. Tako likinj ne gre dojemati kot zgolj anticepilk, pač pa se zdita kot osebi iz mesa in krvi, ki se želita boriti proti absurdnosti sveta okoli sebe.

Ko se približamo koncu predstave, ni več jasno, ali je par res ubila kakšna državna služba, ki ji ni bilo všeč njuno delovanje, ali pa sta si na koncu morda sodili sami. Pripovedovalka Lucy Kirkwood sicer od začetka do konca stoji na strani dejstva, da sta bili ubiti. Znotraj njune zgodbe gledamo samo njiju, brez počlovečene prisotnosti zunanje grožnje. Tako se včasih zdi, da gledamo samodestrukcijo vedno bolj izoliranih ljudi – Celeste pusti službo pri NHS , kjer je garala dolge podplačane izmene v času pandemije, Noah je med karanteno še bolj zaprt pred zunanjim svetom. Hkrati pa so tu stalno kamere, ki namigujejo na zunanji pogled in vzbujajo občutek, da nad likinjama bdi zlovešča prezenca.

S tem, ko gledalka dvorano zapusti brez končnega odgovora o izidu, pa ji je dana možnost, da se o njem odloči – ali pa ne – sama. Kar pa je zagotovo bolj vzpodbudno kot še ena malomeščanska komedija. Tako današnji minicikel o Kirkwood na slovenskih odrih zaključujemo z ugotovitvijo, da bi si želele v slovenskem dramskem gledališču videti več zgodb, ki odsevajo našo resničnost. Zaenkrat pa to ostaja bolj izjema kot pravilo, zlasti ko je govora o uprizarjanju mlade slovenske dramatike. 

Na več sodobne dramatike v gledališčih čaka Nastja.