PREMIKI

PREMIKI

Recenzija dogodka
3. 11. 2014 - 13.00

Predstaviti delikatno tematiko, kot je na primer invalidnost, zna biti izziv. Predstaviti to na nepatetičen in neoporečen način pa še večji izziv. To je v veliki meri uspelo doseči plesni predstavi MOVE.ING. Predstava se je odvijala prejšnji torek in sredo v Kinu Šiška. Za režijo je zaslužen Boris Cavazza, ki mu postavljanje plesnih projektov ni tuje, pobudo za nastanek pa je dalo Društvo študentov invalidov Slovenije. Sedaj pa bomo videli, če bo tudi meni uspelo doseči izziv in dogodek recenzirati brez patetike ali politične nekorektnosti.

Predstava se začne, ko na oder vstopijo profesionalni baletniki v futurističnih kostumih Tine Kolenik. Oblečeni so v oprijete najlonske pajace, ki natančno definirajo njihova elegantno izoblikovana telesa. Začnejo s prav tako futuristično, a hkrati senzualno koreografijo, ki vseeno vsebuje vse osnovne baletne gibe. Koreografijo so zasnovali Goran Bogdanovski, Andrej Novotny in Klemen Pirman, ki v predstavi tudi nastopajo.

Med začetnim plesom se čez oder začnejo voziti drugačne plesalke, popravek, plesalke niso drugačne. Kajti od profesionalcev se pravzaprav ne razlikujejo, ker v notranjosti čutijo isto strast do plesa kot oni. Na ta način se predstavi drugačnost, ki to ni. Drugačnost, ki to ni, je vodilna tematika predstave, ki se fokusira na dejstvo, da so kljub fizičnim razlikam naše želje in hrepenenja enake.

Torej, baletniki plešejo in plesalke se vozijo na invalidskih vozičkih ob spremljavi izjemne glasbene opreme Damirja Avdića. Glasba sovpada tako s koreografijo kot z intermezzi govorjene besede. Njegovi težki, trdi toni še dodatno poudarijo težo tematike. Posnet glas Borisa Cavazze nam govori osebne izpovedi devetih plesalk. Vse od njihovih otroških plesnih ambicij pa do zasmehovanja okolice, ko se končno opogumijo in zaplešejo na sestrini poroki.

Govorjeni tekst prekinjajo koreografski odseki, ki predstavljajo različne tematike. Včasih je to sinhroni ples med dvema ali več udeleženci, včasih je to plesni duet med baletnikom in plesalko na vozičku. A vseskozi se pojavlja kontrast med elegantnimi, lahkotnimi baletniki in deformiranimi telesi, ki pa zaradi tega niso nič manj lepa. Iz njih izžareva močna želja po nemogočem in to je tisto, kar jih naredi lepe.

Ta trmasta vztrajnost je tisto, kar jih navdaja z močno prezenco. Želja po biti človek kot drugi, kajti ples je arhetipski del nas in naše esence. Gibalno ovirane plesalke skozi ples izražajo širok spekter čustev, ki segajo vse od jeze, ujetosti, sreče pa do sprijaznjenosti. Nastopajoče so izbrali na avdiciji, na kateri niso ocenjevali jakosti njihovega talenta, temveč jakost hotenja. Izbrana dekleta pa so postala tudi avtorice besedila. Njihova pripovedovanja je v scenarij združil Dušan Čater.

Na podlagi izkušenj in doživljanj teh nerealiziranih plesalk so sestavili predstavo. Predstava ne preda le sporočila, kot je »pleše lahko vsak«, temveč nam tudi preda njen prvotni in globlji namen, to je posvetiti luč na fizično različnost, ki je v naši družbi večkrat namenoma prezrta in ignorirana. Pokaže, da družba nima razloga čutiti nelagodja ob njihovi prisotnosti ter ob njihovi osvoboditvi stereotipov.

Plesna predstava se ne osredotoča le na gibalno ovirane, temveč tudi na ostale tipe telesnih pomanjkljivosti. Ob strani odra gospa prevaja govorjeno besedilo v znakovni jezik. Gluhi so torej vabljeni k uživanju v plesni predstavi, tudi če ne slišijo glasbe. Zopet še en primer neoziranja na stereotipe. Slepo dekle Maja Jakovljevič s sicer udarno lepim glasom zapoje dve solistični pevski točki, ki pa nekako ne sodita k sami estetiki predstave, tako h glasbenemu kot vizualnemu aranžmaju. Zvenita namreč bolj kot slovenska pop komada z osladnim besedilom. Vendar sama pojava Maje Jakovljevič, ki se krhko sprehaja po odru, a močno zapoje, vseeno pripomore k splošnemu vtisu.

Skozi besedilo in ples se dotikajo raznih aspektov njihovega življenja, njihove intime: seksualnosti, hrepenenja, sramu, ljubezni. To intimo predajajo skozi krajše odstavke, ne podajo konkretnih opisov. V te zgodbe, situacije se ne poglobijo natančneje. Ne nasitijo človeške radovednosti in ne pustijo naslajanja. Ne dovolijo pogledati pregloboko, vendar kljub temu pripravijo do tega, da razumeš.

To je po mojem mnenju ena izmed bolj efektivnih družbeno-kritičnih predstav v zadnjem času. Za razliko od večine je njim uspelo, da so v gledalcih premaknili ustaljene percepcije. Ti ljudje so se odločili, da nočejo biti več nevidni in zaradi tega so navdihujoči. Metaforično gledalcu primažejo klofuto in vprašajo: kaj pa je tvoj izgovor, da ne segaš po svojih sanjah?

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.