S stropa Plesnega teatra Ljubljana v več vrstah z vrvi visijo preproge. Nad njimi se vrti propeler stropnega ventilatorja. Večja preproga leži na sredini, na njej pa leži skupina teles z rokami in nogami, prepletenimi v celoto. Luč se ugasne. 

Luč se ponovno prižge in nam ponudi novo sliko. Telesa plesalcev se obrnejo za devetdeset stopinj. Nato še enkrat in še enkrat. Naenkrat plesalci stojijo. Iz gruče se prestopijo v vrsto in se umaknejo za eno od visečih preprog. Iz sence stopi režiser in koreograf predstave Branko Potočan, ki preprogo z vrvmi speljanimi do stropa dvigne v zrak.

Celoten prostor je osvetljen s pridušeno toplo halogensko svetlobo. Preproge z ornamentalnimi vzorci, vse v zelenkasto rjavih odtenkih, ki bi jih drugače našli v dnevni sobi kakšne stare mame, so zdaj dvignjene po celi dvorani in nam ponujajo asociacijo na nekaj starinskega. Morda celo kakšen spomin na pitje čaja ali reševanje križank s starimi starši. V takem kontekstu namigujejo na témo medgeneracijskih stikov in izmenjav. Teh se je lotila že trideset let delujoča skupina Fourklor v dvoletnem projektu v produkciji zavoda Vitkar, pri katerem sodelujejo plesalci stari med 16 in 60 let. Prvi del je predstava Generacije – Prvi korak, drugi del, z razvojem likov in njihovih odnosov, pa lahko pričakujemo čez nekaj mesecev.

Predstava sledi klasičnemu Potočanovemu stilu gibalnega gledališča, izhajajočem iz fizičnega gledališča Wima Vandekeybusa in njegove skupine Ultima Vez, s katero je Potočan sodeloval v začetku devetdesetih. Ta temelji na gledaliških likih in njihovih odnosih, ter na tenzijah, ki jih prinašajo gibalne ovire, s pogosto uporabo duetov. Stil v predstavi najbolj pride do izraza v sočasnih duetih Potočana in Jane Menger  ter Tajde Podobnik in Tini Rozman. Zdi se, kot da se mlajši par plesalk preko giba uči od para starejših plesalcev, ki skupaj ustvarjata že od prve faze Fourklora, kar tudi najmočneje obarva temo medgeneracijske izmenjave. Druga podobno močna izmenjava poteka v obratni smeri, ko najmlajši izmed plesalcev, šestnajstletni Jurij Krajnik, ostale plesalce vodi v kratki rutini tango korakov. Kot to ponavadi poteka na raznih tečajih plesa, Krajnik, obrnjen proti skupini, pokaže krajšo rutino korakov, ki jih ostali za njim ponovijo. Pretok znanja v obeh smereh razbije klasično strukturo prenosa znanja starejše generacije mlajši in horizontalno poveže skupino.

Poleg relacije med samimi plesalci je posebej zanimiva njihova relacija s scenografijo. Preproge in telesa med sabo tvorijo posebno simbiozo. Po eni strani pomagajo plesalcem pri izvedbi njihovih idej – recimo solo prizor Jurija Krajnika s plesom tanga, pri katerem pod preprogo v vlogi zavese lahko ločeno opazujemo plesalčeva stopala; ali prizor pantomime v izvedbi Veronike Valdés, pri kateri plesalka izzove smeh, ko si navidezno pojé prste. Oba prizora se dogajata za tapiserijami, mi pa jih vidimo kot projekcije s pomočjo baterijske svetilke od zadaj, kar ustvari učinek senčnega gledališča. Plesalci pomagajo blagu tudi oživeti, tako da se vanj ovijejo in ga poskušajo animirati, ali pa, ko poskušajo preproge zanihati in jim s tem vdihniti lastno življenje. Ritem slednjega pa poskušajo tudi sami posnemati s svojo plesno dinamiko. To izravna tudi odnos med plesalci in scenografijo, kar še potrdi trenutek, ko Valdés, Potočan in Rozman tečejo okoli z brezrokavniki v istem vzorcu kot preproge.

Predstava tako bolj kot na jasni naraciji gradi na vzpostavljanju svojega notranjega sveta, ki pa v stilu fizičnega teatra sloni na več izraznih medijih, ki gradijo to atmosfero. Tako igrivost predstave poleg Potočanove prakse, ki izhaja iz preprostega in vsakdanjega okoli nas, gradi tudi glasba Marka Brdnika. Ta doda dobro mero šaljivosti in se že komično vrti v venomer ponavljajočih se glasbenih vzorcih. Propeler, ki se vrti na stropu, s svojim šumom prepreči možnost, da bi v predstavi kadarkoli zavladala tišina in s tem pretirana resnost, hkrati pa je še en večno animiran predmet – v premiku tudi, ko vsa ostala telesa obmirujejo, enakovreden ostalim elementom. Z asociacijami na kakšen star salon iz vesterna se vpenja tudi v vizualni vtis starinskosti, ki ga ustvarjajo preproge skupaj s stalno nizko in toplo osvetljenostjo dvorane, za katero je poskrbel Gregor Kuhar. Uporaba halogenskih luči prislika vtis starinske žarnice in ustvarja igro senc; že obraze plesalcev venomer opazujemo v poltemi, ko pa se iz ozadja kateri od nastopajočih premakne v ospredje, prihod izgleda kot teleportacija na svetlobo, kar prispeva tako k občutku igrivosti, kot otroške skrivnostnosti. 

Predstava skozi svoj potek tako zelo jasno zgradi svoj svet podob, ki pa se zdi zaradi njegove retro estetike od našega sodobnega sveta precej oddaljen. Preprosti gibi, kot sta recimo umivanje rok in pletenje las, so uspešno poetizirani, kar jih reši banalnosti rutinskega vsakdana in jim vdahne novo življenje, kar tudi v gledalki vzbudi občutek neke osnovne otroške radovednosti.

Prijetnost izhaja tudi iz preprostosti, na kateri je predstava zastavljena: nizanje drobnih slik, kot sta mehiški val z rokami ali goli trup v stoji, drugo vrh druge, pri čemer pred nami ne skrivajo procesa, nujnega za njihov nastanek. Vse menjave prizorov se dogajajo na odru, ki ga nobeden od plesalcev nikoli ne zapusti. V drugem planu predstave ostali del ansambla ves čas sobiva s trenutno nastopajočimi. 

Dramaturški lok zmoti edino vmesen spektakularni moment, ki spominja na tehniko show danca. Za trenutek vse naše obstoječe predpostavke o predstavljenem svetu propadejo, ko glasbo zamenjajo mainstream pop in zahtevnejši tehnični elementi. Ta kratek trenutek gledalka težko poveže z jasnim kodom, ki je predstavo do zdaj držal kot celoto in težko najde zadostno utemeljitev za njegovo odstopanje.

Predstava namreč ne gradi presežka na zahtevni tehniki ali velíkih idejah. Za gledalko zgradi atmosfero in s tem svet, v kateri se lahko njena glava prosto giba po domišljijskih in asociativnih tokovih. Svet, ki si jemlje inspiracijo iz elementov banalnosti našega sveta, a mu ni enak, predvsem ker pušča prostor za nepopolnost in igrivost ter ruši hierarhijo med gledališkimi znaki. S tem tudi v širšem kontekstu odpira prostor za produkcijo, pri kateri je užitek v procesu in na odru ključnega pomena. Scenografija tukaj lahko oživi in preproga lahko, kot človek, shodi. Za odgovore na vprašanje, kam bo plesoče elemente še peljal proces, pa bomo morali – kot rečeno – počakati še nekaj mesecev. 

Prve korake je prehodila vajenka Nia. Mentoriral je Samo.