Prestopi - od piva k čaju

Prestopi - od piva k čaju

Recenzija dogodka
23. 5. 2019 - 13.00

Društvo Moment je ob prilivu programskih sredstev po šestih letih suše zopet oživilo mariborski festival Prestopi, ki je tokrat večji, ambicioznejši, a žal le bienalni. Izbrane predstave so razvrščene na dva glavna sklopa. Slovenske zaobjema tako imenovani Showcase festival Trigger, ki je primarno namenjen tujim festivalskim selektorjem ter je malo znotraj in malo izven Prestopov. Drugi sklop obsega pet gostujočih predstav iz tujine. Ta del so stoodstotni Prestopi. Tega smo si tudi ogledali.

Pri naboru predstav iz tujine je opazna želja nagovoriti širše občinstvo z deli, ki so dostopna in raznolika v svojih postdramskih odrskih izrazih. Hkrati pa nabor odpira nekatere politično občutljive točke: kolonializem, šovinizem, izraelsko okupacijo Palestine. Porodi se vprašanje - če smo vabljeni biti skupaj v čim večjem številu, kaj je to, kar nas druži? Je to sobivanje? Empatija? Ali strinjanje v istem pomenskem polju? V slednjem tiči nevarnost.

Izraelska predstava 23 misli o konfliktu skupine Worst Case Scenario naniza 23 ohlapno povezanih odrskih skic, kjer trojica nastopajočih pove, kar ima za povedati, demonstrira, kar ima za pokazati, občinstvu pa ostane bore malo dela pri interpretaciji. Nabor utrinkov o sporu med sosedama in nasilju v prometu zelo ohlapno namigne na izraelsko-palestinsko situacijo. Prej demonstrira nabor poudarjeno sodobnih odrskih prijemov, začinjenih z žongliranjem in akrobacijami, ki naj bi jih mi mirno prebavili kot dnevni časopis. Podobno je s portugalsko predstavo Mozambik skupine mala voadora, v kateri multikulturna zasedba simulira vodenje plantaže paradižnika v Mozambiku skozi turbulentna 80-ta leta do propada socializma in s tem tudi plantaže. Simulacija fiktivne situacije se vrši skozi prerekanje skupine o odgovorih na takratne globalne in lokalne politične tegobe. Kljub živobarvnim kostumom, ekstravagantni scenografiji in plesnim vložkom je gostobesedno predstavo mogoče brati zgolj dobesedno, torej: kot čisto zanimivo kolumno, ki ji odrska postavitev ne doprinese mnogo. Gledalci, se zdi, smo tu le, da pomene sprejmemo.

Predstava fizičnega gledališča češke skupine Spitfire Company Nebesede skladno s svojim imenom podvomi v moč besede, ali bolje: v moč hierarhije, ki stoji za besedo. Dve igralki si pred nami nadaneta vsaka svojo identično masko gologlavega možaka srednjih let in pijeta pivo. Oziroma tisti na čelu mize komandira in sili drugega, naj pije pivo. Drugi se izmika, podreja in raje ne bi. “Ali boste še eno pivo?” vsiljuje ponavljajoči se glas s posnetka, “dajte no, še eno pivo, dajte no, takrat, veste, smo ga tako pili, dajte no, takrat smo ga tako pili, dajte no, še eno pivo, dajte no, še eno pivo.” Publika se krohota. Nato se vlogi zamenjata in prej podrejeni postane gazda. Vsiljevanje piva in dominance se nadaljuje. Vlogi se zopet zamenjata, gnjavaža se stopnjuje. Pa še enkrat. Zlokata gajbo piva. Publiki ni več smešno.

Igralki s telesnim izrazom fizičnega gledališča animirata oba lika ter njun hierarhični odnos. Ta je tako izrazit, da včasih pozabimo, katera je pod katero masko. Mučni ritem repeticije izpostavi hierarhijo za praznimi gostilniškimi frazami in s trajanjem vzpostavi prostor, v katerega lahko gledalci vlagamo svoje izkušnje. Situacijo bi lahko po gledališkem listu brali kot kapitalistični odnos šefa in delavca. Nam so se zdele izpostavljene predvsem note patriarhata kot hierarhične strukture in z njo vezan alkoholizem. Igralki sicer nista izvorna zasedba in predstava ponekod zapade v avtomatično koreografijo hitro nanizanih gest - oboje pravzaprav priča o hierarhičnemu režimu, v katerega smo vsi vpeti ter v katerem niso pomembne besede, ampak pozicija tega, ki govori.

Poslednja dva dni festivala smo si ogledali dve avtobiografski palestinski solo predstavi z različnima odrskima strategijama. In tukaj sem igralca Ahmeda Tobasija uporabi formo dramskega gledališča, v kateri je najet scenarist izpilil njegovo življenjsko zgodbo v dramsko predlogo, to pa je režirala britanska režiserka Zoe Lafferty. Rapidno izvedena dramatična, tragična in tudi duhovita pripoved, v kateri sledimo Tobasiju od begunskega taborišča, prve ljubezni in prvih gledaliških izkušenj do oborožene obrambe proti okupaciji, aretaciji, zaporu, povratku v teater, iskanja azila na Norveškem …, pa vendarle gledalcu prepušča zelo malo svobode. Lahko sočustvujemo z nastopajočim. Lahko si njegovo zgodbo uvrstimo v register člankov, potopisev in drugih političnih pripovedi. Vprašam se, ali ni angleška produkcijska hiša zapakirala igralca v paket za lahkotno zahodno konsumpcijo? Morebiti pa je, kot pravi Tobasi, gledališče njegovo orožje, njegov AK-47. Torej orožje propagande. Zakaj ne?

Lutkovna predstava Lahkotno življenje Husama Abeda razpre njegovo osebno zgodbo preko videoprojekcij, zrn riža, ki se selijo po zemljevidu Zahodnega brega, grobo izrezbarjenih lesenih lutk različnih dimenzij, petja ob udarjanju na šamanski boben ter starega orodja pripovedovalcev - škatlo z od znotraj osvetljenimi fotografijami. Njegova zgodba od Palestine preko Jordanije do Češke ni le osebna, saj vase vključuje tudi usodo njegove družine. Ker je predstava le za osem gledalcev, se med nami in Abedom spletejo vezi, vzporedne družinskim. Avtor nas vsakega osebno pozdravi ob vstopu. Vsak član njegove družine simboliziran z zrnom riža, prilepljenim na njegov kazalec, vsakemu od nas pokima. Včasih se družno nagibamo nad okroglo mizo, mali oder, ki je med nami. Skupno pijemo čaj, kot ga je Abed pil s svojim preminulim očetom - tem, ki je skrival svoje bolezni, tem, ki ni bil prepričan, ali je dobro, da njegov sin študira lutkarstvo v Pragi.

Četudi je Abed hitrobeseden, stalna menjava perspektiv in prizorišč odpira različne vstope med besedami v oseben, družinski in politični kozmos, nekatere se mi v glavi sestavijo šele uro po zaključku. Rdeča nit predstave je riž. Eno zrno: en človek. Kup riža: skupnost - ki jo Abed nenadoma agresivno pomete dol z mize kot kruta roka zgodovine. Riž, ki odskakuje po ponjavi bobna. Riž, s katerim se Abed posuje, kot eno veliko zrno riža, pokrito z malimi. In riž, ki ga na koncu skupno pojemo. Med predstavo namreč Abed skuha rižoto z lečo in praženo čebulo. Pogosta jed v Palestini, pravi.

Obe na Češkem narejeni predstavi kažeta poti onkraj sobivanja kot eno-mišljenja ali deleženja na istem smislu. Nebesede s tehniko repeticije in vztrajajočo konzumacijo alkohola prodrejo preko začetnega hohotanja, dokler vsak gledalec ne poveže videnega z osebno izkušnjo in se nam odrske podobe zarežejo do kosti. Sobivamo skozi vpetost v isti sistem in skozi skupno očiščenje ob gledanju predstave. Lahkotno življenje s stalnim menjavanjem perspektiv nudi gledalcem vrzeli, ki jih vsak po svoje zašije, nenadnost menjav pa tudi priča o nepredvidljivi in kruti politični situaciji. Hkrati avtor s poudarjanjem vezi med svojo družino ter med njim in gledalci izpostavi preprosto sobivanje kot način, kako smo skupaj. Da skupaj jemo rižoto. Da skupaj pijemo čaj - v spomin njegovemu očetu.

 

Foto: Gregor Salobir / Predstava: Husam Abed - Lahkotno življenje

Črni čaj - pijača ob tipkanju besedila.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness