Ko je Gledališče Ane Monro s predstavo Ana pod oknom med pomladno karantensko izolacijo pripeljalo ulično gledališče na blokovska dvorišča pod balkone gledalcev, je bil odziv dovolj spodbuden, da se je ekipa po tem formatu zgledovala tudi pri julijski prvi etapi festivala Ana Desetnica 2020 v Ljubljani. V iskanju neposrednega stika s publiko se je festival, ki smo ga recenzirali prejšnji teden, vsak dan selil od ene do druge ljubljanske soseske. Z metaforičnim vstopom v dnevno sobo prebivalcev Poljan, BS3-ja, Celovških dvorov in Plave lagune pa je dogajanje pridobilo izrazito družinsko noto, ki so jo še dodatno poudarili: štant s palačinkami, prenosna igrala in plesna delavnica za razposajeno mladež. Na prvi pogled je urbano-alternativni Žonglerski koncert skupine Mismo Nismo, ki jo naši poslušalci nemara poznajo po oddaji Jutranji padec iz sezone 2018-2019 [link], štrlel ven iz tega ozračja podobno kot Avtonomna tovarna Rog iz Jankovićevega turističnega centra Ljubljane. Kot dobrodošlo dopolnilo, torej. 

Prid jih pogledat, Zoki

Prid jih pogledat, Zoki, noo. 

Žonglerski koncert skupine Mismo Nismo ignorira ustaljene recepte uličnega gledališča. Karakterji publiki ne nudijo vstopa v predstavo, ker ni karakterjev. Ni interakcije s publiko. Žonglerski triki so, ampak niso izvedeni, da bi osupnili z očitnim jaz-znam-vi-pa-ne mojstrstvom. Fasada pred katero je bila predstava izvedena na Ani Desetnici ni bila skrbno izbrana, da bi dvignila donos prostovoljnih prispevkov publike po koncu predstave, temveč ker razpadajoči omet socialistične zgradbe nad napisom Kino Gledališče Bežigrad paše k trash štimungi Žonglerskega koncerta in njegovi tranzicijski tematiki. Prezenca Tjaža Juvana, Otona Korošca in Eve Zibler ne skuša očarati publike, ampak se hladno osredotoča na izvajanje nalog. 

»Ej, včeri sm reku, da smo na nastopu zaslužil 100 evrov,« nerodno začne Oton Korošec in za trenutek zastane, »u bistvu jih je bilo 300 ... nimam zdej, ampak bom vrnu ... bom zrihtal nastope«. Sonastopajoča mu namenita jezen pogled, ki meji na vsega hudega vajeno apatijo. Nakar ritem glasbe vse tri potegne v koreografijo. Žonglerski koncert je strukturiran iz petih komadov, v katere se vpenjajo žonglerske in plesne koreografije, nekaj akrobacije, nekaj deklamacije, nekaj hoje v prazno in padanje tenis žogic po tleh. Za nosilno strukturo predstave se pokaže glasbena podlaga, ki hkrati tvori tudi vrata, skozi katera gledalci vstopimo v dogodek. Pravzaprav sta glasba in koreografija tesno prepleteni - lomljeni ritmi Tjaža Juvana so namreč nastajali na vajah skupaj z žonglerskimi točkami. Zato za mete žogic ni pomembno, da so impresivni, pač pa, da so izvedeni na ritem. Ko padejo žogice na tla, jih žonglerji ne hitijo živčno pobirat, saj njihov pad deluje vizualno in se vpenja v trash-kič-cinično atmosfero. Vanjo so vpete še: pisane Otonove pajkice, Tjaževa fukiš spodnja maj’ca, pod brado potisnjena zaščitna maska, Evina maj’ca z bleščicami, sponzorske kape s šiltom - rdeče, čist’ navadne tenis žog’ce in razpadajoči omet fasade.

Čeprav so se MIsmo Nismo z natančno fiksiranimi točkami Žonglerskega koncerta odmaknili od povsem improvizirane prejšnje predstave NOise Cirkus, njihova prezenca nosi izrazit pečat improvizacije. Telesno-čustveno stanje performerjev oblikuje skupni tok, v katerem se njihovi naboji ujamejo v enovito entiteto, ki nazaj podpre vsakega nastopajočega. Kot izvajalci potrebujejo nekaj časa, da vzpostavijo to zanko, tudi gledalci rabimo čas, da pademo vanjo in jo podpremo. Na Ani Desetnici je šele drugi komad - predelava Pejd ga pogledat, Brane Otrok socializma v »Pejd profitirat, Brane« z zaključnim verzom »Prid nas pogledat, Zoki« - oblikoval jasen portal v logiko in duh predstave. Zrli smo v začasno cono drugačnega obnašanja, hetorotopijo na ulici, ki še najbolj spominja na atmosfero pank plesišča, prežeto s ciničnim humorjem, nihilizmom in alternativno držo Rogovske scene. Iz čudenja in fascinacije v soočenju mainstream publike z Rogovskimi »čudaki«, se je porodilo napeto boksarsko vzdušje, ki je komične elemente predstave potenciralo do solz smeha. Vsaj pri piscu.

»Mladi smo leni in nočmo delat

Mladi smo leni in nočmo delat

Vsi smo kreativni, skret je pa umazan

Vsi smo kreativni, pladenj je pa prazen«

Naslednji dan smo si predstavo ogledali še v njenem domačem Rogovskem okolju, kjer je ekipa zbirala prispevke za popravilo strehe Cirkusarne NaokROG. Če so na ulici prišli do izraza predvsem humor in intenzivnost, se je v objemu zaprtega dvorišča in intimnem vzdušju predstava razprla - razlika, sorodna tej, da z nabijanjem pank glasbe provociraš starše, cimre in sosede, ali pa, da se uležeš in uživaš v muziciranju. Prek uvoda, ki je bil prejšnji dan izpuščen, smo počasi zdrseli v predstavo in motrili teksturo - recimo, kako se gib iz sledenja glasbi preusmeri v duhovit komentar recitiranega teksta. Šele s sledenjem nians opazimo, da so na videz enostavni meti žogic natančni, kompleksni in zahtevajo koncentracijo izvajalcev, ki generira prej opisano intenzivno prezenco. Včasih so meti žogic podrejeni plesnim korakom. Včasih glasbi. Včasih skupinsko žongliranje sledi kompleksnemu vzorcu metov. Včasih je vse skupaj dobra fora - ko na mehanično trzanje Juvanovih rok pade kup žogic in jih nekaj naključno odbije v zrak, je učinek soroden improvizirani bobnarski solaži. Kar je v vzhičenemu ozračju prejšnjega dne delovalo kot nedoločena »čudnost«, se razkrije kot precizno tkan kolaž asociacij in subtilnih štosov. 

Skupina nam je v pogovoru zaupala, da so z Žonglerskim koncertom želeli narediti všečen cukrček, pa jim najbrž ni uspelo. Ali pač? Produktivna razlika z obeh videnih uprizoritev priča, da predstava uspešno sobiva z različnimi prostori in občinstvi. Ne uporabi žongliranja v funkciji spektakla, da bi zapeljala publiko, pa je vendar s fuzijo koncerta in videospota, plesa in žongliranja, alternativne uporniškosti in nagajivosti magnetično privlačna v svoji nevsakdanjosti. Dobro uigrani ekipi uspe zgraditi tisti izmuzljivi most med eksperimentalno medžanrsko umetnostjo, ob kateri poznavalci prikimavamo »kok je to clever« in dogodkom, ki lahko pritegne širšo publiko, četudi ta z »nč ne štekam, ampak je kul« izrazom strmi z napol odprtimi usti. Alternativni šlager torej. Ali črni liquorice bombon, ki je enim kul, drugi pa začudeno ugotavljajo, kaj imajo v ustih, pa vseeno izkušnje ne bodo pozabili. 

Vnos zahtevnejših ali nišnih predstav v festival sicer ni nič novega za Ano Desetnico. Gledališče Ane Monro si tako kot Mismo Nismo prizadeva k širjenju in umetniškemu razvoju polja uličnega gledališča oziroma cirkusa. Leta 2016 je denimo sklepni dan festivala potekal na Rogovem dvorišču v mešanju festivalskih predstav, Rogovskih produkcij in obeh občinstev. Če smo si predstavo ogledali tako mi kot stanovalci Plave Lagune, zakaj si je ne bi tudi ta, katerega ena roka je predstavo sofinancirala, druga pa želi odvzeti vadbene prostore v Rogu, kjer je predstava nastala? Prid’ jih pogledat, Zoki. So fajn.

*** *** ***

Foto: Luka Dakskobler

Srednji del recenzije ima za podlago skladbo Tjaža Juvana: "a fart is a wish your butt makes - 宇宙戦艦ヤマト remix"