Prilika o tem, kako je Simona Semenič pristala v Drami

Prilika o tem, kako je Simona Semenič pristala v Drami

Recenzija dogodka
28. 4. 2015 - 13.00

Najprej sta se združila v zgodbi o nekem slastnem truplu ali gostiji ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima. Nekje v nekem meščanskem stanovanju v Ljubljani leta 2011. In prav tega leta je začelo nastajati delo medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti. Leta 2015 v mali Drami, v osrednji instituciji, pa je bilo v spoju Semenič-Ekart uprizorjeno.

Morda kratka digresija pritiče mestu, na katerem se nahajamo: osrednja institucija je širokogrudno sprejela vase protagonistko off scene, delujoče zlasti v okviru Gledališča Glej in Mesta žensk, ki je s svojim pisanjem mapirala ne le marginalizirane in nevidne družbene krajine, marveč tudi tako imenovane manjšinske pisave. Te so manjšinske prav zaradi tega, ker v nasprotju z večino nimajo modela; so neke vrste postajanje, proces, ki širi razumevanje tega, kaj je literatura, in v soodvisnosti, kaj je gledališče. Vendar, jasno je, deteritorializacija vedno vznika hkrati z reteritorializacijo in nastankom novih označevalnih režimov – postavlja se torej vprašanje, ali je Simona Semenič, letošnja Grumova nagrajenka in protagonistka nove dramatike, postala nov označevalni režim?

Zdi se, da obstaja nek koherenten pisateljski imaginarij dramatičarke Simone Semenič, ponavljajoč simbole, osebe in motive: “jaz sem dramatis persona Simona Semenič, in še sama ne vem, koliko tistega, kar sem napisala, je res,” zapiše v besedilnem solu Drugič.

Prilika, tako kot mnoga druga njena besedila, zarisuje novo prakso dramskega pisanja, ki reartikulira razmerje med besedilom in gledališkim dogodkom ter nastaja z eksplicitno predpostavko o avtonomiji gledališkega medija. V lasten akt pisanja že vpisuje misel na uprizorljivost in odtiskuje gledališki dispozitiv. Vsaka replika, ki to ni več v klasičnem smislu, vpisuje lastno namembnost, ki prav v tej gesti razkrije boj zoper reprezentacijo in teatralizacijo, ki dela iz uprizoritve dovršen označevalni proces. In če gledališki dispozitiv na eni strani razumemo kot mejo, ki loči realno od fikcije, in mejo, ki loči tisto, kar se sme videti od tistega, kar mora ostati skrito, na drugi sledi nepredvidljivosti gledališkega medija kot dogodka, potlej besedila Simone Semenič nosijo dvojno zahtevo: na eni zahtevo po nekakšnem razkrivanju teatralizacije in na drugi zahtevo po poskusu teksta kot dogodka. Jezik nima le označevalne funkcije, ampak tudi in predvsem dogodkovno funkcijo, ki začne označevati zgolj samo sebe in v potezi avtoreferencialnosti ruši semiotično, reprezentacijsko in mimetično funkcijo gledališča.

Tekst s takšnim natančnim poznavanjem gledališkega dispozitiva mestoma otežkoča režijske premisleke in uprizoritev – ta očitek pa pogosto ošvrkne te in sorodne oblike pisave - saj jih že sam premišljuje in vsebuje. Zatorej je naloga vsaj težaška. In če se režijska poteza Primoža Ekarta skuša ogibati klasični reprezentaciji, pa jo vendarle zanaša v zgolj nekakšno bralno uprizoritveno prakso, statično in zvesto. Ali je dovolj postaviti besede na ogled? S sprevračanjem klasičnih dramskih postulatov je besedilo le malokdaj členjeno z ločili, zapada v široke razmahe digresij in v gostem toku spaja didaskalije z glavnim besedilom, pri tem pa relativizira glavne in stranske like, kot zapiše v gledališkem listu Nika Leskovšek.

Morda je prav to mesto največja zagonetka uprizoritve, kjer didaskalije postajajo Sofija, ki jo odlično igra Silva Čušin, njeno besedilo je označeno v kurzivi, zajema vlogo komentatorke in pripovedovalke, njeno relacijo do drugih pa je treba šele izluščiti. Kdo govori in komu govori? Zagotovo je subjekt in ne zgolj opisovalni mehanizem, ki govori in misli v prvi osebi. In zagotovo je ženski subjekt, ki nosi potencial emancipatorne geste.

Na osi gledalci-igralci zagotovo razbija iluzijo teatralizacije, pogosto kar z neposrednimi nagovori. Refren, ki ga venomer ponavlja “... ime mi je...” pa ostane nedokončan vse do konca drame, ko se razkrije kot Sofija, ženska, vdova, mati treh žrtvovanih hčera, Ljube, Vere in Nade, še zapiše Nika Leskovšek. Didaskalije, ki klasično vsebujejo navodila za bralca/gledalca, v tekstu postajajo subjekt in v uprizoritvi lik, spregovorijo in se spojijo z replikami likov. Akt branja didaskalije bere kot didaskalije, ki nosijo potencial različnih uprizoritvenih možnosti. Toda v primeru te konkretne uprizoritve, kjer so didaskalije preprosto lik in torej položene v usta igralke, na nek način spodnašajo lastno pozicijo in nam lahko dejstvo “didaskalije postajajo subjekt” mirno uide. Zagonetnost samonanašalnosti teksta je vseskozi na delu.

Drama, ki jo je Semenič pisala leta 2011, vsebuje nedvoumne namige na takratno politično dogajanje, na čas pred volitvami in 20. obletnico države: “nad kraljevskim mestom/temni oblaki/se zbirajo/se zbirajo/mnogo mnogo let nazaj/in vendar ne tako mnogo, da jih ne bi mogel prešteti na/prste dveh levih in dveh desnih rok/daleč daleč stran/in vendar ne tako daleč, da ne bi mogel zavohati cvetoče/lipe sredi trga”. Bolj kakor direktna aktualizacija pa se v priliki, nekakšnem spoju pravljice in mitološkega izročila, izrisuje dispozitiv razmerij moči, ki ga prečijo Vladimir, Bogomir in Branimir.

Sporadičnost dveh tokov govoric – Vladimirjeve, Branimirjeve in Bogomirjeve na eni strani ter Ljubine, Verine in Nadine na drugi – fragmentira linearnost uzgodbenja, ki, kot se izkaže, venomer govori le eno in isto zgodbo, le njeno hrbtno plat najdeva. Na odru nekoliko navzgor in od zadaj sedijo Ljuba, Vera in Nada, upornice, ki jih v zadnji instanci sistematično spremenijo v mučenice in pretvorijo v narodno mitologijo, in v istem času za široko mizo tik ob rampi Vladimir, Bogomir in Branimir iznajdevajo svoje oblastniške mehanizme.

Pri tem Semenič skuša izrisati boj zoper reprezentacije v širšem kontekstu zoperstavljanja oblikam politične, ekonomske in družbene ureditve. In prav v tej gesti, ki že na diskurzivni ravni premišljuje o politiki takšnega gledališča, vsebuje tudi zahtevo po drugačnem razumevanju politike onstran reprezentativne demokracije. Pa vendar, prilika s svojo pravljično-mitsko strukturo in registrom, gibajočim se na terenu moralizma, zapada v okvire diskurzivne reprezentativnosti. Tekst kot dogodek pa nekako zamrzne v predstavitveno-bralno strategijo.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness