Lendava, 3. julij 1998. Proslava ali nekaj temu podobnega. Skupina urejenih deklet stoji za mizo, pokrito z belim čipkastim prtom. Po prtu so razporejene citre, na katere dekleta igrajo. Publika, večinoma v starejših letih, razporejena po vrstah stolov v tišini, spremlja nastop. V kotu stoji sobna rastlina, na steni visi abstraktna slika temnejših barv.

Vse to z zrnatega VHS posnetka lahko sedeč stisnjeno v stranski dvorani Športnega društva Tabor razbere gledalka, ki se je posedla za ogled magistrske predstave Filipa Mramorja, s postmodernistično kilometrskim naslovom 3. julij 1998, Nič nikoli zares ne umre. V ogled je bila, za Mramorja pričakovano, prikupno inicirana, in sicer s krožnikom narezanih kumar in korenčkov, razdeljenih po prostoru. Priprava se zdi kot nalašč za domač, družinski ogled arhiva, manjka samo še humus, kar nas spomni, da smo v letu 1998. 

A vendar postmodernističen ni le naslov, za take se hitro izkažejo tudi izvedbeni postopki. Mramor z gledalko in ostalo publiko budno opazuje posnetek, nato pa začne po mizi, ki edina stoji na sredini izvedbenega prostora, razpostavljati inštrumente. Ukulele, ki izgledajo, kot da so za sladko ceno petih evrov priletele z Amazona, se razporedijo po mizi. Stojalo za mikrofon je postavljeno pod enakim kotom kot na posnetku in nosi nekakšen propeler, ki po eni izmed ukulel udarja tako, da strune ustvarjajo ponovljiv trzajoč zvok. Razjasni se nam, da je slika, obešena na steni dvorane, približna kopija tiste s posnetka in tudi šopek plastičnih rož na sredini mize parodira pravi šopek s posnetka. In ravno to je prava beseda. Približen parodičen ponaredek posnetka, ki se začne graditi, pred nami vzbuja komičnost, ki se nekako še stopnjuje, ko Mramor poskusi posnemati izbrano gospo s posnetka. 

Platinasto blond lasje se spremenijo v skodrano svetlo lasuljo. Roza srajca gospe s posnetka v živo roza majico s kratkimi rokavi. Perfomer zavzame njeno pozicijo gledalke in se zlije s stvarnim občinstvom v sedečem opazovanju samostoječega nastopa pred nami.

Vsem je jasno, da reprodukcija ni točna, v čemer niti ni smisel. S svojimi prikupnimi pomanjkljivostmi nas sama po sebi opozarja na izmuzljivost bežnega, čeprav dokumentiranega trenutka po drugi strani ustvarjalčevega spomina, ki ga do potankosti ne more in niti ne poskuša deliti z nami. Namesto tega gre reprodukcija oziroma simulaker še dlje. Na odru se mu pridruži nov nastopajoči, ki s sabo prinese dodatne korenčke in kumare in jih začne deliti med gledalke. Tudi on nosi lasuljo in roza kratko majico, vendar za odtenek drugačno od Mramorjeve. Počasi se mu pridruži še več teles, vsako za odtenek dlje stran od originala, kot v igri telefončkov ali spomina, ko se prvotna informacija zabriše, saj se spominjamo spomina spomina spomina. Vendar se spet ne zdi, da je kateremukoli performerju na odru za to mar. Namesto tega v sobo planejo z milnimi mehurčki, baloni, premikajočo sobno rastlino, zložljivim metrom, ventilatorjem in papirčki, oziroma vsak s svojo funkcijo, ki v svoji naključnosti ponovno vnaša komiko in igrivost. 

Mramor medtem sleče majico in lasuljo ter začne izvajati niz gibov, ki jih je v prekinitvah vnašal v svoje premike že celoten potek uprizoritve. Gledalki se zdi, da so gibi delna reprodukcija predhodnih dejanj posnetka, poleg posnetka proslave tudi drugega uporabljenega posnetka zabrisane postave, ki iz morja dviguje otroka. Morda pa se gledalka na tej točki že težko oddalji od koncepta ponovitev in vzorcev in se Mramor v teh gibih zgolj vrača k danemu trenutku in trajanju časa, medtem ko njegove reprodukcije brez njega živijo dalje. 

Med kaosom vseh verzij plavolase gospe VHS posnetek izgine, nadomestijo pa ga barvni, prav tako zrnati abstraktni vzorci, ki mestoma namigujejo na neke prepoznavne podobe. Bodisi napeljujejo na nostalgične kose preteklosti, še bolj nejasna človeška telesa pa morda zgolj kažejo na razgradnjo VHS posnetka, brez katerega se njegova lažna kopija pred nami še vedno nadaljuje.

Nekaj posebej zadovoljujočega in zanimivega je predvsem v tem spoju med intimnim in toplim, ki ga ponavadi ne povezujemo z brechtovsko ali postmoderno logično distanco, ki se ukvarja s predelavo in razgradnjo resničnosti. Ves čas se jasno zavedamo osebne in pristranske pozicije ustvarjalca, ki pa nas niti malo ne zmoti. Kot da bi se ustvarjalec zavedal, da priklic polpretekle zgodovine v naraciji ne bo uspešen, in se namesto tega odloči, da se bo v prostoru in času z nami in svojimi sonastopajočimi zgolj poigraval. 

Tako nas Mramor tudi tokrat, čeprav med predstavo nem, na koncu navduši kot iskren pripovedovalec, ki smo ga navajeni iz njegovih predhodnih projektov, večinoma v okviru kolektiva Počemučka. Kljub temu se delo konča precej nenadno. Ko ukulela preneha igrati, performerji zapustijo prizorišče, Mramor pa z odprtjem okna fokus vrne nazaj v sedanjost. Zdi se, da vsi skupaj za seboj puščajo prostor za še več variacij na temo in še bolj stopnjevano igrivost. Gledalka vseeno iz dvorane odide zadovoljna. Morda, po Aristotelu, iz zadovoljstva, ker je v reprodukcijah in umetniškem delu prepoznala resničnost. Morda ker se je v brezsmiselnosti početja zabavala. Predvsem pa s korenčkom v roki in z mislijo na kakšen svoj lasten arhiviran spomin. 

Grickala je Lara Nia.