Samotnost iz mulja mezečih

Samotnost iz mulja mezečih

Recenzija dogodka
25. 4. 2016 - 13.00

Predstava Zahodni privez gledališke hiše Metastasio iz italijanskega Prata se je v letošnji gledališki sezoni odpravila na turnejo, na kateri se je prejšnji teden ustavila v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča, že prej pa tudi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Gostovanje, ki je premiero sicer doživelo julija 2014 na Festivalu dei Due Mondi v Spoletu, z uprizoritvijo Koltèsovega besedila po eni strani prinaša sveže gledališko soočenje z v tem kontekstu dobro poznanim in uprizarjanim francoskim dramatikom, po drugi strani pa potrjuje izjemnost dolgoletne strategije, ki jo Koltès predstavlja v podobi in imenu dvorane zavoda na Križevniški.

Začetni prizori gostujoče uprizoritve v gledalcu sprožijo niz dvomov in nelagodja, ki se postopoma razrešijo s privajanjem na tokratna pravila in registre gledanja. Le-ti se sicer ob posamezni uprizoritvi postavljajo vsakič znova, a ni nujno, da so novi, tokrat pa gledalsko dekodiranje traja nekoliko dlje – kot da mora način gledanja dozoreti skozi izkušnjo percepcije. Zato uvodoma odrsko dogajanje, podloženo z blatom, deluje teatralno in izumetničeno, nato pa se hitrost izgovora, jezik in ritem prizorov sčasoma povežejo z blatno sceno in ozadjem glavnih likov.

Očitno smo na obrobju mesta, na neuglednem kraju ob reki, na nabrežju zapuščenega pristana. Vse okrog ležijo neuporabni pristaniški stroji, naprave in zabojniki, ki kot ostanki pričajo o minuli gospodarski dejavnosti, hkrati pa utrjujejo vtis propadlosti in zavoženosti skorajda postapokaliptičnega mesta v zelo temni noči. Odrska scena Lorenza Bancija je prekrita z blatom, vendar prizorišče deluje premajhno za vse blato tega kraja, k turobni skrivnostnosti pa prispeva tudi skopa osvetlitev oziroma zatemnitev Roberta Innocentija.

Vendar, kot bi lahko sklepali iz opisa, v uprizoritvi režiserja Paola Magellija ne gre le za očitne implikacije blata in predmestne bede, ampak vseprisotnost blata tako na družbenih, medosebnih in tudi čisto privatnih ravneh. Ne gre za nikakršno potujenost, ampak odtujenost, za skrite hodnike drugosti na periferiji konvencionalne družbenosti.

To potrjuje vsak prihod nove osebe na oder, saj pri vzpostavitvi njihovih medsebojnih odnosov prevlada občutek, da jih prav vse ločuje in razločuje – od starosti, premoženjskega stanja, državljanstva, rase in socialnega položaja –, nekateri med njimi so družina. Kaj jih privlači na tem prostoru, zakaj so se znašli tu? Iskanje neke potencialne odrešitve, pogum, da bi našli konec: nekateri življenja, drugi revščine ali kakega odnosa. Vsi imajo, hoteli ali ne, svoje razloge, da so. Zaman torej iščemo skladnost ali motivacijo likov, prizori so kot slike iz nočne more, pa četudi na pogled prelepe.

Koltèsova dinamična zmes v prevodu Saveria Vertoneja in dramaturgiji Željke Udovičić združuje vsakdanji konkretni govor in zgoščeno poetično govorico, ki jo sestavljajo zlasti monologi, kar glavne osebe v njihovi nedostopni notranjosti kot tudi v oprijemljivem blatnem mulju uprizoritve pozicionira podobno kot kolonialistična politika drugosti – akterji pogosto, tudi ko so v dialogu, govorijo drug mimo drugega. A čeprav je njihov govor konkreten, jih ni mogoče zaobjeti v oprijemljiv znak, ki bi ga oblikovale dramatične razmere in okoliščine. Zato delujejo kot abstraktne sheme, logične funkcije, katerih naloga je, da označujejo proces argumentacije: rapsodičnost se menjuje s hitrimi dialoškimi izmenjavami, v svoji skrivnostnosti odločno nasprotuje naturalizmu in uveljavlja neprehodnost misli, obenem pa je prepredena z jasnim argumentiranim govorom.

Radikalna tujost silnic, ki jih utelešajo Valentina Banci, Paolo Graziosi, Francesco Borchi, Francesco Cortopassi, Fabio Mascagni, Elisa Cecilia Langone, Annapaola Bardeloni in Mauro Malinverno, se stika le v točki blatnega kraja srečanja, iz katerega sili na vse smeri. Zaradi tega se zdi, da so si protagonisti podobni prav v svoji samotnosti in barantanju s sredstvi svojega odhoda. Njihova tujost, ki v zaključku eskalira do sovražnosti, ki pogojuje spopad, se na ta način zajede v celotno družbeno telo – od začetka tlačeno blato se na koncu eksplozivno razpaca.

Zahodni privez je tako močna freska, katere komična površina se postopoma lušči in na plano poganja kvazitragičnost, ki slika moralno in politično tlačenje tujih in samotnih ter z njimi povezan vzpon »blata« družbe. Nekaj, česar smo ob lokalnih Koltèsovih uprizoritvah sicer že vajeni, a je vseeno dobrodošlo videti vedno znova in tudi od drugod.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness