Sedaj o nečem zahodnega nekje

Sedaj o nečem zahodnega nekje

Recenzija dogodka
16. 12. 2016 - 13.00

Recimo, da smo »nekje«. Vi, ki poslušate ste »nekje«, in jaz, ki berem, sem tudi »nekje«. Verjetno kje drugje, morda pa kje blizu. Z nedoločnostjo in nedefiniranostjo naših »nekje« drugi za drugega ustvarjamo nelagodje in zmedenost, ki jo lahko malce pomiri sinhronost naših časov oziroma tega trenutka. Recimo torej, da smo »nekje«, a vendarle hkrati. Sočasno povezani v izmeščenih radijskih valovih Teatra v eter.

Ni sicer naključje, da smo začeli »nekje«. Najprej zato, ker je pač treba nekje začeti. Poleg tega pa je tu tudi serija vzgibov neoprijemljivosti in negotovosti, ki so povezani s specifikami raziskovalnega projekta Nazaj v obljubljeno deželo. Prvi odločilni poudarek je namreč na procesualnosti in raziskovanju, ki ju delo-v-nastajanju nujno predpostavlja. To se je začelo sredi oktobra v Göteborgu na Švedskem, kjer je avtorski kolektiv – Mare Bulc, Tjaša Ferme, Mirel Knez, Damir Leventić in N‘toko – pri koproducentskem partnerju, teatru Skogen, dvotedensko rezidenco izkoristil za kreativno raziskavo ter javno predstavitev prvih zametkov nastajajočega.

Poleg teh produkcijskih okoliščin je projekt z nelagodjem določen tudi na vsebinski ravni, saj se »ukvarja s tematiko migracij oziroma s ›privilegiranimi‹ selitvami iz zahoda na zahod v času begunske krize«. Pri tej nelagodnosti je ključna izkušnja preteklega Bulčevega projekta Gremo vsi! iz leta 2013, ki je izpostavila izhodiščni problem tokratne predstave Zavoda Maska v Mini teatru. Lahko o migracijah in selitvah govorimo s stabilne točke izrekanja? Kreativna ekipa se je zavedala pasti univerzalnega, privilegiranega izrekanja, zato je pristala na neko nedoločnost, ki veje tudi iz tega prispevka. Skratka, oba opisana nivoja sta povezana in zaznamovana z neopredeljivostjo v nedoločljivi negotovosti »nekosti« tematizacije migracij.

Vseeno to ne pomeni, da je predstava nejasna, zmedena, negotova, neodločna, nedoločena, neoprijemljiva ali pa da se njena izkušnja izmuzne in je nedostopna. Prej nasprotno, je postopkovno in dramaturško izčiščena, brez prikritih manipulacij. Dvorano napolnjujejo številna omizja, obložena s pecivom, kavo, limonado, geslom za internet - pravo coworking vzdušje, ki mu aktualnost tematike nekako ne pritiče. Prvi vtis, da gre za zasedo, ki bo na koncu razgalila hipokrizijo udobnosti presproščenih obiskovalcev, je neutemeljen. Perspektiva pripovedi je namreč uspešno zasidrana na polju osebnega in ne zahaja v moralizatorske podtone, niti ne računa na avro avtentičnosti.

Vpogled v jasnost strukturiranosti, ki jo sestavljajo posamezne točke, je špegajočim obiskovalcem dostopna na oštevilčenih lističih za njihovim omizjem. Okrogla miza o migrantih, variacije avdicij na temo nacionalne identitete, stereotipi o spolu, rasi in jeziku, osnove mehanizma idealnega predstavnika in postopka za pridobitev zelene karte ter kratki glasbeni nastopi, vsi temeljijo na osebnih pripovedih o izkušnjah. Implicitno povezane z razočaranjem nad aktualnimi družbenimi gibanji niso brez »nekakšnosti« poante.

Vendar »nazaj v obljubljeno deželo« ne pomeni resignirane vrnitve v preteklost ali v prejšnje stanje, niti ni obujanje zlatega veka, še najmanj pa je paradoks pogleda nazaj v prihodnost. Delo-v-nastajanju nima pretenzije po neki prihodnji obliki izdelka ali podučevanju, ne budi upanja, temveč zaciklanost, ujetost v loopu sedanjosti. »Nazaj« je pravzaprav ustavitev, zamrznitev sedanjosti. Fiksacija v nekem »nekje«, a v skupnem performativnem trenutku, ki ne vleče naprej ne nazaj.

To »nekakšnost« poante podpira tudi kolektivna interpretacija pesmi »Du har tappat ditt ord« švedskega pesnika Nilsa Ferlina, ki je v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor prav tako dostopen na vsakem omizju. Pesem interpretira vsak nastopajoči po svoje: Mirel Knez v izvorni švedščini, Tjaša Ferme v angleškem akustičnem približku, N‘toko s svojevrstnim zvočno-asociativnim slovenskim priličenjem. V zaključku pa izvedejo simultano recitacijo, ki zaradi mnoštva glasov in jezikov ni nerazumljiva, zgolj neoprijemljiva. Čim prisluhneš enemu glasu, izgubiš ostale. Če se osredotočiš na celoto, se izmakne vsakršna individualnost. Ne gre za sozvočje ali harmonijo, le hkratnost mimobežnih razlik jezikov. Kot da gredo besede druga mimo druge, a vendar hkrati.

In tako smo na koncu spet tam kot na začetku: »nekje«. V nekakšnosti zavedanja partikularnosti je Nazaj v obljubljeno deželo iskreno nedoločno stanje stvari »sedaj in nekje« na zahodu, kjer niti ni tako slabo, a se ne bi pretirano hvalili. Zmedeni in neodločni v nekosti nekega zahodnega nekje. Vprašanje le, če smo hkrati.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.