Tri sestre Remix je predstava, ki ji uspe v moderni interpretaciji obdržati elemente Čehove klasike. Z menjavo prizorišč in vmesnimi avtorskimi prizori nas številčna igralska zasedba lahkotno popelje skozi tragično zgodbo sester Olge, Maše in Irine, v režiji Ivice Buljana. Uprizoritev se odvija v prostorih Križank, v sklopu programa Festivala Ljubljana in je svojo premiero doživela 15. oktobra 2024. 

Že ob začetku predstave se vzpostavi zavedanje, da smo gledalci v funkciji pasivnih opazovalcev, pred nami pa se vrstijo le kratki izseki življenj vseh likov. Vendar pa ne gre za to, da se zgodba ne bi sestavljala. Pri uprizarjanju klasikov se najpogosteje uporabljeno pripovedovanje zamenja s postopnim razkrivanjem, kar se zdi premišljena odločitev. Takšen način predajanja zgodbe namreč omogoča veliko več svobode – tako nas ne zmoti slaba artikulacija določenih replik in kaotično hkratno dogajanje, saj se zdita na mestu. S tem ustvarjalci naslikajo tezo, da za razumevanje sporočila ni najpomembnejše poznavanje celotne zgodbe do potankosti, marveč občutek, ki ga oddajajo dramski liki kot nosilci zgodbe.

V Čehovi drami Tri sestre se dogodki odvijajo razmeroma počasi. Tri sestre Olga, Maša in Irina so se z bratom Andrejem pred enajstimi leti iz Moskve preselile na podeželje, ki se ga nikoli niso zares privadile. Vsakdanji spori in spletke izpodrivajo neugasljivo hrepenenje po Moskvi kot edini odrešitvi od nesrečnega življenja. Tragičnost je ravno v tej mirnosti dogajanja – sestram se ne zgodi nič, da lahko sanjarijo o Moskvi, kjer bi se jim zgodilo vse. Sestre so v dogajanje postavljene kot absolutne protagonistke zgodbe. Vsi ostali liki so tam zgolj z namenom, da interaktirajo z njimi. Skozi zgodbo nas sicer vodita Gal Oblak kot Tuzenbah in Jernej Markelj v liku Soljonija. Kot nevklučujoča lika zgodbo najprej komentirata, šele postopoma vanjo tudi vstopita in nato z dvobojem oznanita njen konec. V tem tandemu je neizbežno opaziti usklajenost in kemijo med igralcema. Kljub razliki v starosti in odrskih izkušnjah sta igralsko popolnoma enakovredna, kar glasno spregovori o talentu mladega, še neprofesionalnega igralca Marklja.

Ob analizi igre ne gre izpustiti dovršenosti giba mlade igralke Kaje Petrovič, ki nastopi v vlogi Irine. Z neprekinjenim premikanjem po prostoru, ki manevrira od lahkotnega erotičnega plesa do agresivnega znašanja nad samo seboj, nam na široko odpre svoj notranji svet, brez da bi ji bilo treba kar koli reči. Njen gib je namreč močnejši od tisočih besed, kar je bilo dobro prepoznano in uporabljeno na odru. 

Ko gledamo predstave Ivice Buljana, lahko večkrat opazimo, da iskanje specifičnih in osebnih potencialov v igralcih zanj ni nič neobičajnega. Njegovi dramski liki se namreč prav v vsaki predstavi zdijo svobodni, ne pa priklenjeni na dramske predloge ali stereotipizacije. Na odru lahko tako preko kakovosti izraza prepoznamo intenziven proces razvijanja lika in s tem izpostavljanja lastnih interpretacij igralcem glede na svoje osebne vzgibe. V tem se lepo kaže stik igralca tako z likom kakor tudi s samim seboj, kar je moč opaziti tudi v predstavi Tri sestre, še posebej v liku Veršinina, ki ga prepričljivo upodablja Lovro Zafred. Igralec namreč v prizoru, ki služi le kot prehod med dvema dejanjema, izstopi iz lika in predstavi svoj osebni odnos do karakterja, ki ga uprizarja. Pove, da si ga je vedno želel igrati, izpostavi tudi, kako ga fascinira avtoriteta, pokončnost in vplivnost Veršinina, četudi je v določenih pogledih moralno sporen lik, ki pohaja na posestvu pri sestrah, namesto da bi bil doma pri svoji samomorilni ženi. Preko svoje iskrene zgodbe, ki je mimogrede podana z izrednim občutkom za komiko, dvigne nivo predstave iz enoplastnega uprizarjanja drame na razmišljujočo interpretacijo, ki dramsko predlogo jemlje kot material, ne pa kot »sveto knjigo«, po kateri morajo igrati.

Odmik od suženjstva besedilu se opazi tudi v priredbi dramske predloge, za katero je zaslužna Manca Sevšek Majeršič, ki je poleg prevoda in priredbe tudi dramaturginja predstave. Uprizoritev se namreč v grobem strukturirano drži besedila, vendar igralci strukturo ves čas rušijo z avtorskimi vložki, kot je na primer prej omenjen Zafredov prizor in komični nastop Marklja, v katerem iz šale, da je njegov lik popularnejši pri ženskah kot on, preide v naznanitev smrti svojega lika ter nas s tem popelje v nov prostor oziroma glede na tekst v naslednje dejanje. Preizpraševanje vsebine in njenega pomena tako presega dramsko predlogo, ki pa je že sama po sebi široka in kompleksna ruska klasika, kar s strani ustvarjalcev ne ostane neupoštevano.

Če nadaljujemo z analizo priredbe, je iz tega vidika najbolj zanimiv konec. Majeršič je namreč v sklepno dejanje dodala besedilo iz Čehove Utve, natančneje zadnji monolog protagonistke Nine, ki se je ravno vrnila iz Moskve, kjer ni našla zadovoljstva in slave, o katerih je sanjala, pač pa se je naučila trpeti. Njene besede so v predstavi položene v usta Maše, ki jo upodablja Saša Pavlin Stošić, kar je s kontekstom poznavanja obeh dram popolnoma na mestu in doda koncu nekakšen nauk. Sestre namreč živijo povsem prazno življenje, v katerem je edino upanje sanjanje o Moskvi. Dodatek tako nakazuje, da je njihovo sanjarjenje brezplodno, je le izgovor za njihovo neutemeljeno nezadovoljstvo. Vsekakor je pri tem treba upoštevati tudi kontekst spola, ki jih obsodi na ostajanje doma in prepoved dela, kar v izvorni drami sestre pogosto naslovijo, zlasti najmlajša Irina, ki si najbolj od vsega želi le, da bi lahko občutila napor dela.

Na tej točki vam je verjetno jasno, zakaj je predstava naslovljena kot remix. Poleg mešanja klasičnega in sodobnega teatra ter fluidnosti besedila naslov podkrepijo tudi glasba in video elementi uprizoritve. V kotu Viteške dvorane ljubljanskih Križank, kjer se zgodi večina predstave, je namreč DJ set, nad njim pa je video projekcija Martina Drakslerja, ki v živo prikazuje bližnje posnetke predstave. S posnetki smo opozorjeni na čustvene izraze likov, ki so bili zaradi pogostega hkratnega dogajanja z gledalčeve strani spregledani. Glasba Igorja Vićentića in Mirka Vičentiča Poliča je modificirana priredba klasičnih skladb. Tako glasbo doleti enaka usoda kot besedilo, s čimer se kaže usklajenost vseh odrskih elementov predstave. Prvih nekaj minut je namreč na odru samo glasba, zgodba nastopi šele ob vzpostavitvi ozračja.

V sklepnem dejanju, ki se odvije v Križevniški cerkvi, se igralci premikajo med nami in s tem vzpostavijo občutek obreda, nato se s prižnice dvigne Olga Grad v liku starke Anfise, s čimer se kaže izkoriščenost prostora in fluidnost naracije. To potrjuje že sama odločitev za premikanje med prostori Križank, ki zaradi nepogoste gledališke izkoriščenosti delujejo polne priložnosti. 

Koncept predstave je zastavljen premišljeno in logično ter omogoča celosten izkoristek dramske predloge, povezavo z glasbo in videom, za povrh pa predstavo uprizarja dovršena igralska zasedba. Morda je zastavljena še celo predobro, saj je uprizoritveni koncept celostnega remixa nekoliko boljši od same izvedbe in bi lahko bili vsi odrski elementi še bolje izkoriščeni.