Spolovilo ali spol?

Spolovilo ali spol?

Recenzija dogodka
25. 9. 2012 - 13.00

Na Ex pontu sta se prejšnji teden odvila dva performansa, ki sta se ukvarjala s tematiko razlik med spoloma. Torej med moškim in ženskim, biološkim in družbenim, torej dvema, ki ju na zahodu priznavamo. V Indiji uradno na primer priznavajo kar pet spolov, kar je vidno tudi na uradnih formularjih. Vendar števila tokrat niso bila pomembna. Pomembna sta bila odnos in refleksija tega odnosa v publiki, ki je bila v obeh primerih izjemno vpeta v predstavo. Pri performansu Mistermissmister predvsem vizualno, pri performansu Moški Ženske – Ženske Moški pa bolj kontaktno in slišno.

Glede na to, da je bila predstava Mistermissmister nema, so bili obiskovalci sicer subtilno še bolj povabljeni k sodelovanju, da je v performansu še bolj prišlo do dinamike. Na voljo je bilo kar nekaj načinov doživljanja predstave. Marsikdo se sploh ni poslužil sedišč nasproti igralcem, da bi doživel zapeljevanje s frontalnega vidika. Nekateri si med sedenjem na ušesa niso poveznili nobenega od treh parov slušalk, ki so bili na voljo. Redko kdo pa se je v resnici odločil odgovoriti na izziv in zapeljevati kar sam. Prav zaradi odsotnosti zvokov govorjenja je bilo lahko predstavo na trenutke težje spremljati, zato je kar prav prišla domislica odprtih vrat v prostor performansa. Zvoki so bili namreč prisotni, kot že omenjeno, v slušalkah in tudi v ozadju v stilu zvočne kulise ptičjega petja. Povsem drugačni zvoki pa so se vrstili po ulici, kjer je kljub vedno precej napolnjeni dvorani vedno postaval kateri od gledalcev na krajšem oddihu.

Prav nasprotno veliko zvokov pa se je oglašalo na predstavi dan prej, Moški Ženske – Ženske Moški. Šest deklet, ki niso pustila trenutka tišine, pa naj je bil zapolnjen s petjem, prepirom, toženjem ali zgolj mrmranjem, ki je namigovalo na udobnost ob objemanju obiskovalk. Gostota glasov je pustila morda manj prostora za refleksijo novih situacij, vendar je toliko bolj strukturirano vodila po čustvenih vzgibih.

Obe predstavi sta odprli ogromno vprašanj. Poglejmo na primer z ženskega stališča. Ali so me res najbolj v življenju izdale ženske in zato tudi med prijatelji iščem moške kot v nedeljski predstavi? Ali pa biološki spol sploh nima zveze in si navsezadnje v resnici raje razlagam svet polariziran, ker je lažje razumljiv na prvo žogo, kot so nam pokazali v ponedeljek? Ali je res telo tisto, ki me v resnici privlači?

Kot je umetnica Ana Borralho povedala po koncu predstave na pogovoru, je prav zapeljevalni del performansa tisto, kar so hoteli doseči, hkrati pa tudi tisto nekaj nasprotnega. Ob pogledu na žensko telo z brado ali na moškega, ki je naličen, se je ob vstopu marsikdo zdrznil. Posameznik naj po njenih besedah ne bi pričakoval takšne situacije, še manj vedel, kam naj usmeri pogled. Čeprav je bil prav pogled tisto, kar nam je dalo jasno vedeti, da umetniki niso bili čisto »pri stvari«, saj je bil večinoma preveč odsoten, da bi zapeljevanje kakorkoli lahko jemali resno. Navsezadnje jim tega ne moremo popolnoma očitati, če se spomnimo še enkrat besed Ane Borralho: »We don't like to do stories, we like you to do stories.«

Pri predstavi Moški Ženske – Ženske Moški je bil vendarle morda bolj prisoten občutek »biti del predstave«. Kot bi igralke želele postati prave prijateljice, pa čeprav s podkupovanjem s hrano, objemanjem in spodbujanjem k odprtemu govorjenju. Obiskovalec je lahko hitro dobil občutek domačnosti, če se je le dovolj prepustil. In glede na nekatere objokane obraze ob koncu predstave so svoj namen tudi dosegle.

Med družbenim in fiziološkim spolom je nihala Pia Nikolič.

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.